Marko Vavpotič/M24

"Ko sva se z Manco poslavljali, v njenih zadnjih dnevih v hospicu, ko že ni mogla govoriti, sva si na dragocen način predali sporočila. Rekla sem ji: »Meni je vseeno, ali si mene rodila ti ali tebe jaz, dana nama je bila edinstvena možnost sobivati v istem času, v istem prostoru in si izmenjati, ker sva si imeli za izmenjati.« Ostaja eno veliko bogastvo, s katerim zdaj živim naprej. Zdaj, ko so se te vloge nekako razpršile, se bolj čutim kot Ladeja, ki sicer je močna, a ji to ni treba vedno biti. Dopuščam si več svobode, da česa tudi ne zmorem, da prosim za pomoč, da povem, da sem zdaj – kako naj to ubesedim – pač drugače. V odnosih sem drugače," je za revijo Obrazi povedala Ladeja Godina Košir.

Kakšen vpliv pa je imela na njo njena mama Manca Košir? "Tako kot vsaka mama zaznamuje otroka v dobrem in slabem, je seveda tudi najin odnos prinesel oboje. Manci sem se rodila zelo zgodaj. Hvaležna sem njej in Karpu, da sta se odločila zame, da sta rekla ja mojemu življenju, mlada, kot sta bila, in s karierama, ki sta se jima razcvetali, v času, ki ni bil namenjen starševstvu. Mami sem bila bolj kot hči že od malega kar sopotnica. Zaupanje vame je sicer nekaj pozitivnega, po drugi strani pa prinaša tudi odgovornost, da poskrbim zase in še za koga. To sta dve plati iste medalje – rasla sem v dobri in zdravi samopodobi in samozavesti, hkrati pa se nisem zanašala na druge. Strah pred tem, da moja pričakovanja ne bi bila izpolnjena, da bi bila razočarana, so vodila do tega, da sem, kolikor se je le dalo, sama prevzela odgovornost. Prijela se me je nalepka močne ženske, a v tej močni ženski je bilo tudi veliko ranljivosti, ki je bila prikrita zaradi okoliščin. A vse to me je oblikovalo v to, kar danes sem, in izkušnje sprejemam z eno veliko hvaležnostjo."