Marko Vavpotič/M24

»Zdaj že drugo leto obiskujem ure, na katerih se učim igrati bobne. To je glasbilo, ki me je od nekdaj privlačilo, in ta ritem me vedno znova prevzame. Kot srednješolka sem nastopala v bendu, kjer sem igrala činele, vedno pa sem z občudovanjem opazovala bobnarja. Ko sem se enkrat vozila z avtobusom in poslušala glasbo na walkamanu, sem začela podzavestno po ritmu udarjati z nogo in premikati roke, kot bi držala palčke in z njimi izvabljala ritme. Na vajah sem prosila bobnarja, da poskusim to malo zaigrati. Uspelo mi je super, tako da so mislili, da znam igrati bobne, a sem pojasnila, da imam le dober smisel za ritem. Ko sem lani praznovala abrahama, sem si kar sama kupila darilo, ure v bobnarski šoli,« je za revijo Lady povedala Lucija Ćirović. 

Celega seta bobnov si ne more privoščiti, ker doma nima prostora, ima pa manjše elektronske bobne, na katerih lahko uravnava jakost zvoka, lahko pa ga čisto ugasne. »Vem, da bi morala več vaditi, a mi primanjkuje časa. Bobnanje je zelo zahtevno in pri tem potrebuješ ogromno fizične moči, saj pri igranju poleg rok in nog potrebuješ tudi vse druge dele telesa. To je instrument, ki res terja celega človeka. Zdaj ko vem, kako to gre, še toliko bolj občudujem bobnarje, ki na koncertih igrajo po več ur, in niti pomisliti ne smem, kako se počutijo naslednji dan. Zase vem, da sem vedno imela utrujene mišice.«