M24

Z Dejanom Krajncem poklepetava o fotografiji, ki jo je pokazal prijateljem na družbenem omrežju. Skrbno počesan, v obleki, z metuljčkom okrog vratu in klarinetom v rokah. Tako drugačen se mi zdi, pravo nasprotje poskočnega Dejana.

»To je bil prvi letnik moje srednje šole, obiskoval sem umetniško gimnazijo v Velenju, smer glasba, klarinet in tole je bil moj prvi nastop,« mi pojasni Dejan in doda, da ga je igranja na klarinet učil profesor Oto Kožuh. O njem pripoveduje s spoštovanjem, da ga je cenil, še preden ga je spoznal, pa priča tudi to, da se je odločil za šolanje v Velenju, četudi bi mu bilo kot Laščanu bližje in lažje sesti v celjske šolske klopi.

Preberite še ...

· Trendi

Presenetite jo drugače kot običajno

Osebni arhiv

»Zelo sem vesel, da sem se uril pri njemu, ker sem največ odnesel. Res da me je priganjal, večkrat sem se tudi zjokal na kakšni uri, ker je znal biti tudi trd, ampak jaz sem si rekel: 'Ne, ti bom že pokazal, da zmorem!' In res je bilo tako. Šel sem naprej na akademijo, naredil sem sprejemne izpite, za kar je 'kriv' tudi on. Tako da hvala, Oto Kožuh.«

Dejan ima na obdobje šolanja zelo lepe spomine, čeprav priznava, da je trdo delal, da bi uresničil svoje sanje. V Velenju se je šolal štiri leta, sprva se je tja vozil, zadnje leto pa je tam živel. »To je bilo res super, srednja šola, mladost, ni skrbi …krasno smo se imeli. Res pa je, da sem veliko vadil, po šest ur na dan.«

Glasba mu je namreč pomenila vse, zato je marljivo vadil v upanju, da nekoč postane član orkestra. Svojo prihodnost je videl v vrstah Slovenske filharmonije ali RTV-jevega simfoničnega orkestra. »Nekje v pihalnem orkestru pač, morda vojaškem, policijskem, priložnostno bi tudi poučeval. Takrat sem imel namreč željo, da bi postal klasični glasbenik. No, saj ne rečem, da to ne bom nikoli, a trenutno dajem prednost komercialni glasbi.«