revija Jana

In ti stojiš tam, brez dokumentov, brez zaščite, brez jasne prihodnosti – izbrisan, a živ. V takih trenutkih človek odkrije svojo najglobljo plast. Ni več maske, ni več vljudnostnega nasmeha. Ostane le gola resnica: ali boš obstal ali padel.

Zadnje tedne sem prepotovala Slovenijo. Ne kot turistka, temveč kot glas tistih, ki jim je bil glas nekoč odvzet. Roman Okupatorjeva hči nosim s seboj po šolah in knjižnicah, od Kopra pa vse do Murske Sobote. Mladi me poslušajo z velikimi očmi, presunjeni, ker prvič slišijo za izbrisane ljudi. »Kot bi poslušala zgodbe iz druge svetovne vojne,« reče plavolasa dijakinja. In ima prav. Ker ko država izbriše svojega državljana, izbriše tudi del svoje človečnosti. Ni edina, ki je na našem predavanju v organizaciji mednarodne nevladne organizacije za človekove pravice Amnesty International prvič slišala za izbrisane ljudi. Običajno je v skupini eden od dijakov slišal za izraz »izbrisani«, in to so tisti, ki so primer »on je brez papirjev« imeli v svoji družini ali bližnji okolici. Glede na to, da se v slovenskih učbenikih temno obdobje samostojne Slovenije ne omenja niti z eno besedo, me njihovo neznanje sploh ne žali. Ravno nasprotno, občutek imam, da mladim odstiram tančice naivnosti do življenja, ko jim pripovedujem o obdobju po osamosvojitvi in o tem, kaj se lahko zgodi malemu človeku, če se sistem spravi nanj.

Lahko izbrišete ime iz registra, a ne morete izbrisati poguma, upanja in moči, ki jih nosi človek v sebi. Izbrisati človeka ni enako kot ga izničiti. Telo ostane. Srce bije naprej. V meni je takrat, ko mi je država vzela vse, kar je na papirju opredeljevalo moj obstoj, nekaj ostalo neizbrisno – zmožnost, da vztrajam. Da se borim. Da se ne predam.

Danes hodim na srečanja z ljudmi, ki so prav tako preživeli ta nesrečni izbris. Slavica, Ratko, Cveto, Irfan – vsak s svojo zgodbo, vsak z brazgotinami, ki niso vidne, a kričijo skozi njihove oči. Objamem jih, svojo dolgo izgubljeno družino, in začutim, da v sebi nosijo tisoče neizrečenih besed. Skupna bolečina nas ne lomi, ravno nasprotno, povezuje nas.
Izkušnja trpljenja in dolgoletne s(r)amote nas je nehote zbližala, na ta srečanja grem po navadi s svojim avtekom, in zdaj to res ni nobena težava, ker imam v žepu ponovno vozniško dovoljenje. Pred leti nisem imela niti osebne izkaznice. Zdaj imam novo dovoljenje – dovoljenje za gibanje, dihanje, sanjanje.
Razen Ratka, njegov oče je bil izbrisan, so vsi mnogo starejši od mene. In tudi bolni so, Irfan komaj hodi po stopnicah. Iztrošeni in utrujeni od dolgoletnega boja z državo za svoje pravice, za svoj čisti obraz. A jaz nisem utrujena. Sem polna, v meni še vedno vrejo želja, potreba, upanje. Moje srce je ranjeno, a ni prazno. Zdi se, kot da sem z vsako izgubo dobila več notranje širine.

Ko sem pred leti dvignila glavo in rekla življenju: »Poglejmo, kaj vse si pripravilo zame. Udari, pripravljena sem,« je res udarilo. Ampak v vsakem udarcu sem našla nekaj, na kar nisem računala: ljubezen, pogum, voljo. Življenje je postalo nepredvidljivo kot kalejdoskop – pestro, kruto in lepo hkrati. Izmenjevala sta se radost in obup, prišli so zaljubljenosti, razočaranja, uspehi, porazi, rojstva in umiranja, nove ambicije, službe, odpovedi, ljudje, ljudje … zbujanja, bolezni, ozdravitve, spet ljudje, spoznavanja, upanja, dokazovanja, bolečine, sonce, noč, novi dnevi, glasba, ljudje, ljudje, ljudje ... »In ti to vse sprejemaš,« se smeje življenje. »Ker si sama rekla, da si pripravljena. Rekla si, da lahko vse preneseš. Saj se vendar nisi utrudila?«

Ne, nisem utrujena, kje pa. In nisem se pokesala. Meni ne moreš nič. Ne danes ne jutri. Bila sem tam, kjer te ves svet hoče pozabiti. Bila sem tam, kjer ni meja med obupom in tišino. A sem se vrnila. Z besedami, z močjo, z ljubeznijo. Ne iščem več dovoljenj od drugih. Sama sem svoja mati, sestra, mačeha in dobra vila. V tem svetu, kjer mnogi izgubljajo sami sebe zaradi odvečnih mnenj in strahov, sem jaz – prav zaradi pekla, skozi katerega sem šla – ostala cela. In še več: postala sem zgodba. Pričevalka. Pisateljica. Človek.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 15, 15. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana