Šimen Zupančič / Revija Jana

To ni še nič, odmahne Marija Janžek, vodja Civilne iniciative proti kompostarni Ceršak. »Od 18. junija letos smrdi vsak dan. Pa niti ne veš, kdaj bo smrdelo, saj ne smrdi 24 ur na dan. Načelno ponoči kompostarna ne dela, pa vendar smrdi tudi ponoči. Poleti smo se zbujali zaradi smradu. In potem se nadležne muhe pasejo povsod, niti piknika ne moreš imeti zunaj.«

Si predstavljate poletje za zaprtimi okni? Poletje brez piknikov, brez popoldnevov in vikendov na prostem? Poletje z roji in roji IN ROJI muh? »Kako smo prizadeti? Prizadeti smo že dvanajst let, odkar ta kompostarna intenzivno dela. Nikoli ni miru. Če bi lastnik imel interes stvar urediti, bi to že zdavnaj naredil. Mi to občutimo kot bistveno slabšo kakovost življenja. V Ceršak se ljudje ne priseljujejo več. V letu in pol je tu sto volivcev manj. Nemogoče je prodati nepremičnino. Kdo bi pa živel v takih razmerah! Smrad vohajo celo v Šentilju, ki je 3,5 km stran.«

Je kdo rekel gozd? Pri kraju Ceršak je sredi reke Mure otok, kar osemdeset odstotkov njegove površine prekriva gozd. Tako piše v uradnih papirjih. V resnici boste gozd na otoku zaman iskali, že zdavnaj so ga posekali, kar je pa še ostalo dreves, so mrtva. Namesto gozda je na otoku orjaška kompostarna, ki je tam sploh ne bi smelo biti – že zato ne, ker je tam uradno gozd, kjer se odpadkov sploh ne sme odlagati, pa zato, ker je otok naravna vrednota, ki je na Unescovem seznamu, pa v Naturi 2000, pa ker je samo sto metrov nizvodno uradno registrirano državno drstišče, ker so še niže vodovarstvena območja, ker je to območje desetletnih poplav in bi visoke vode kupe odpadkov odnesle s seboj ter ogrozile pitno vodo 60.000 ljudi ... Vsak od naštetih razlogov je že sam zase zadosten argument, zakaj kompostarne na otoku ne bi smelo biti.

Smeti na gozdnatem otoku brez gozda se pa še kar kopičijo – kompostarna Ceršak je zadnja postaja za tretjino odpadkov, ki jih Slovenija vsako leto predela. Uradno je na otočku 100.000 ton odloženega materiala, neuradno še enkrat toliko. Devetintrideset različnih vrst uradno nenevarnih odpadkov imajo, med njimi so odpadna rastlinska tkiva, živalski iztrebki, gnoj in urin, gozdarski odpadki, mulj pri čiščenju odpadne vode, komunalno blato iz čistilnih naprav, mulji od tiskarskih barv, lubje, žagovina, biorazgradljivi odpadki, odpadki z živilskih trgov ... Kot bi rekli tisti palčki iz reklame, smrdi, smrdi, smrdi.

Uradno je pa vse v redu.

Podjetniška ideja. Prvi lastnik je otok kupil od države in tam sprva kopal gramoz, pa so ugotovili, da to počne nezakonito, mu naložili kazen pa zasutje jame in vzpostavitev prvotnega stanja. »V bistvu bi moral gramoz navoziti nazaj, on je pa to vzel kot podjetniško idejo, tako nam jo je vedno tudi predstavljal, da bo namreč naredil nekaj koristnega – in da za to, da to uresniči, potrebuje tudi kompostiranje,« pripoveduje Marija Janžek. »A v krajevni skupnosti smo že leta 1999 rekli, da na tem otoku kompostiranje ne pride v poštev in da mu za to ne dajemo soglasja. On je dobil dovoljenje za sanacijo nelegalnega odlagališča odpadkov – in to začasno, za eno leto. Občina pa po enem letu ni vprašala, kaj se tam dogaja, čeprav je dovoljenje poteklo. In tako je prišel do kompostarne.« Lastnik je podjetje Kogal d.o.o.

»Vse institucije po vrsti so odpovedale,« razočarano pravi Boris Bezjak, podpredsednik zvez društev Moja Mura. »Če upoštevamo, da je otok naravna vrednota, da ima identičen status kot Postojnska jama, je tudi biosferno območje – pa nikomur ni bilo treba podati mnenja k obratovanju te naprave.«

Rešitev je samo ena, se strinjata Janžkova in Bezjak: kompostarno je treba zapreti. Saj prebivalce, ki se že leta trudijo za to, deklarativno vsi podpirajo: občinski svet je soglasno potrdil vse zahteve Civilne iniciative in zadnja je, da se kompostarna zapre, poroča Marija Janžek, Boris Bezjak pa dostavlja, ves čas nam pravijo, super ste, hvala, da se to greste – v resnici pa tako občina kot država kompostarno pasivno podpirata in ne migneta s prstom. »Nihče ni opravil svojega dela oziroma vsi so ga opravili nepravilno in v neskladju z zakonom,« vzdihne Janžkova.

Več v Jani št. 51, 21.12.2021