Evropa dobro pozna izbruhe vulkanov, saj je z njimi povezana cela njena zgodovina. A do zdaj smo nanje gledali bolj kot na turistično atrakcijo in privlačne posnetke pri poročilih, kot na kaj usodnega. Šele ob kaosu v zračnem prometu, ki ga je povzročil islandski Eyjafjallajökull, smo se resno zamislili nad močjo in dolgo roko ognjenih velikanov, ki nas obkrožajo, in nad našo nemočjo pred njimi. Ali tokrat za spremembo pretiravamo z zaskrbljenostjo, pa bo pokazal le čas.

Evropa ima svojo bero potencialno nevarnih vulkanov. Najeksplozivnejši so lahko Etna, Vezuv in Stromboli, ki so za seboj že puščali prava razdejanja. Toda najhujše posledice je imel prav izbruh islandskega vulkana, ki jih podrobneje spoznavamo šele zdaj. Pred dobrimi dvesto leti je namreč kar osem mesecev dolgo bruhal vulkan Laki in pustošil po vsej Evropi ter celo ZDA in Egiptu. Nekateri zgodovinarji menijo, da je zanetil celo francosko revolucijo.
Katastrofa, ki je trajala štiri leta

Laki je začel bruhati junija 1783 in izbruhal toliko lave, pepela in strupenih plinov, da je popolnoma uničil kmetijstvo. Zaradi lakote, ki je sledila, je menda pomrla kar četrtina Islandcev. Vetrovi so raznosili pepel tako daleč, da zapise o katastrofalnih posledicah najdemo v francoskih, italijanskih, nemških, ameriških in celo egipčanskih virih. Ladje so bile prikovane v pristaniščih, dnevi so bili zaviti v meglo in smog, vročina je bila tako huda, da se je meso na stojnicah pokvarilo v nekaj urah, muhe pa so v oblakih sedale na ljudi. Zima, ki je sledila, je prinesla poplave in nenavadno nizke temperature, ki so se poznale celo onstran Atlantika. Zgodovinarji so ugotovili, da je bil izbruh tako močan, da je zmotil cikel azijskega monsuna, kar je še dodatno vplivalo na rastje in povzročilo veliko lakote v Egiptu in tudi Franciji. Tam je bilo pomanjkanje hrane eden glavnih dejavnikov, ki je ljudi tako množično pognal v revolucionarni boj. Lakijev izbruh je takratna Evropa čutila kar štiri leta, imel pa je velike družbene, gospodarske in politične posledice.
Klimatske spremembe, dejavnejši vulkani?

Bill McGiure, škotski znanstvenik, znan po tem, da rad napoveduje okoljske črne scenarije, je eden tistih, ki ob islandskem izbruhu najglasneje bijejo plat zvona. Evropo in svet opozarja na to, da bi bilo treba raziskati povezavo med globalnim segrevanjem in delovanjem vulkanov, saj prvo po njegovem spodbuja drugo. Topljenje ledu, ki je posledica dvigovanja temperature, za seboj pušča večjo količino vode v morjih, ki s svojo težo pritiskajo na zemeljsko skorjo in jo krivijo. To še dodatno obremenjuje seizmične razpoke, ob katerih so vulkani najpogostejši, zato bodo izbruhi v prihodnosti predvidoma še pogostejši. Nemška raziskava kaže, da je ponekod zemeljska skorja tako na robu pokanja, da lahko jeziček na tehtnici premaknejo že močnejši nalivi. Prav tako so z vulkansko dejavnostjo že povezali tropske nevihte, povečano količino snežnih padavin in spremembe plime.
Bo usoden supervulkan?

Več v tiskani izdaji revije Jana, št. 17, 26. 4. 2010