Znameniti baron Codelli, izumitelj, ki je v Ljubljano pripeljal prvi avto, je še vedno živ v spominih njegove vnukinje. Z njo smo se pogovarjali ob njenem obisku v Ljubljani. Na dan prihajajo nove podrobnosti o njegovem liku in delu. Vsi bi Codelliju priznali številne podvige in zasluge, po njem imenovali ulice in ga opisovali v enciklopedijah, domovinske pravice in premoženja pa mu ne bi vrnili.

Mnogi, predvsem mlajši Ljubljančani, ki se danes sprehajajo po Kodeljevem, niti ne vedo, po kom se ta mestni predel imenuje. Sredi velikega parka tam še danes stoji graščina Turn iz 17. stoletja, ki je bila nekoč last plemiške družine Codelli. Zadnji lastnik graščine na Kodeljevem je bil do leta 1945 baron Anton Codelli, pomemben izumitelj in, kot vemo danes, tudi pionirski filmski ustvarjalec. Med bivanjem in delom v Afriki je postal še producent prvega filma, posnetega na afriških tleh. Danes so ohranjeni le posamezni prizori iz njega, prepoznati pa jih je mogoče v filmu Belka med ljudožerci, ki ga hrani Nemški nacionalni arhiv v Berlinu. Pred kratkim je Slovenski etnografski muzej pripravil projekcijo njegove kopije. V Ljubljano so jo simbolično prinesle Codellijeve potomke treh generacij in se z veseljem odzvale tudi povabilu na pogovor za našo revijo. O grajskem življenju njihovega slavnega prednika in razburljivi družinski zgodovini smo se pogovarjali z baronico Livio Barbo von Waxenstein Reden, njeno hčerko Alexandro in vnukinjo Valentino.

 ***

Junak, v resnici pa nezaželena oseba! O baronu Codelliju se pogosto piše kot o pomembnem raziskovalcu, ki je živel in delal v Ljubljani ter veliko prispeval k evropskemu razvoju tehnike in elektronike. Zgodba pa se povsem spremeni, ko gre za zahteve Codellijevih potomcev po vračilu premoženja. O dolgi bitki je Carmen Dobnik, odvetnica Codellijevih potomk v tem postopku, povedala naslednje: »Zakon o denacionalizaciji je bil sprejet leta 1991. Leta 1992 ja vnukinja Antonia Codellija vložila zahtevek za denacionalizacijo njegovega premoženja, med drugim gradu Kodeljevo s spremljajočimi objekti. Eden od potrebnih dokumentov je bilo potrdilo o državljanstvu barona Codellija, ki je bil rojen leta 1875 v Neaplju, umrl je leta 1954 v Švici, vse življenje pa je stalno živel in delal  v Sloveniji.  Svoj izum 'televizije' je prijavil na patentnem uradu takratne Jugoslavije v Beogradu in odšel iz Ljubljane konec leta 1945, ko mu je bilo z zaplembno odločbo, izdano na podlagi določb AVNOJ-a, odvzeto vse premoženje. Leta 1992 je upravni organ izdal ugotovitveno odločbo, da Antonio Codelli ni državljan Republike Slovenije niti se ne  šteje, da je jugoslovanski državljan. Takrat se je začela saga o dokazovanju državljanstva in lojalnosti barona Codellija slovenski domovini. Trajalo je deset let, da smo v Sloveniji dokazali, da se šteje Antonio Codelli za jugoslovanskega državljana,  še vedno pa mu država ni priznavala slovenskega državljanstva. Postopek se je večkrat vrnil na začetek. Naslednjih dvanajst let smo si na vseh upravnih in sodnih instancah v R Sloveniji prizadevali dokazati tudi njegovo slovenstvo in slovensko državljanstvo. Zaman. Leta 2014 je bila izdana sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ta je dokončno potrdila, da Antonia Codellija ni mogoče šteti za slovenskega državljana, ker naj bi bil leta 1941 na lastno prošnjo sprejet v domovinsko pristojnost občine Podturen, Čakovec na Hrvaškem. Država Hrvaška je v več notah odgovorila, da Antonio Codelli ni bil vpisan v državljansko knjigo Republike Hrvaške. Ob tem se lahko le vprašamo, ali ta veliki Slovenec nima niti pravice do državljanstva. V skladu z zakonom je moral imeti vsak državljan SFRJ tudi državljanstvo ene od republik, le on, ki je vse življenje živel v Sloveniji in delal v dobro Slovencev ter se s svojimi deli zapisal v zgodovino naše države,  te pravice nima. S človeške plati gledano je to žalostno, s strokovne pa nerazumljivo. Takšna je pač realnost naše pravne države. Po 25 letih dokazovanj smo manj kot na začetku.«

Več v Zarji št. 25, 21. 7. 2016