Janez Vujović. Ko je Veselin Vujović v prvih dneh februarja daljnega leta 1987 ves obupan zaradi poškodovane tetive in v strahu, da je konec njegove športne kariere, iz postelje navijal za Matejo Svet – ki si je na svetovnem prvenstvu v švicarski Crans-Montani poleg srebrne medalje v veleslalomu prismučala še bronasto medaljo v superveleslalomu in slalomu – zagotovo še v sanjah ni mogel pomisliti, da si bo ustvaril fantastično kariero igralca in nato trenerja. In si ni predstavljal, da bo natančno trideset let pozneje na slovenski nacionalni televiziji, vznesen zaradi bronaste medalje na svetovnem prvenstvu, ki si jo je priboril s slovensko rokometno reprezentanco, izjavil, da se »počuti kot Janez« in da je v tem trenutku pravi Slovenec. »Z mavcem na nogi sem opletal po zraku in doživljal vsa Matejina vratca. Po postelji sem se prepogibal, kot da smučam,« je takrat v svojem dnevniku za revijo Duga zapisal Vojislav Vujović.

V treh desetletjih, ki so sledila, je Črnogorec s Cetinja, ki ima svoj dom v Šabcu, prekrižaril ves rokometni svet. Postal je najboljši rokometaš sveta in vrhunski trener. Uspehe karizmatičnega in kontroverznega Vuja so poleg navijačev vedno spremljali člani njegove družine, njegovi rojaki in prijatelji. Pravi, da so, odkar trenira slovensko izbrano vrsto, njegovi Cetinjčani in mama navdušeni navijači za Slovenijo.

Neusahljivi vir energije. Vujovići izvirajo iz samotne vasice Mikulić, ki je od Cetinja oddaljena nekaj ur hoda. Veselinov praded je družino tja umaknil »pred krvjo«, kot so takrat pravili krvnemu maščevanju. »Izhajam iz družine, ki je poznala tudi lakoto,« je povedal Vujović, ki je verjetno tudi zaradi takšnih izkušenj ostal skromen. Z leti so se pripadniki vsake nove generacije vse bolj bližali Cetinju. Krsto in Jelena – voznik v avtoprevozniškem podjetju in kuharica v vrtcu – sta takrat, ko se jima je rodil sin Veselin, že živela v tem črnogorskem mestu. Ker je bil Veselin izredno živahen in navihan otrok, sta ga pogosto puščala pri dedku in babici v vasi Mikulić, da je lahko v naravi spravil iz sebe presežke energije, ki jih je bilo v mestu težko brzdati. Ko je začel obiskovati sedmi razred osnovne šole, sta ga vpisala na treninge karateja, kar je nato opredelilo njegovo predanost športu. »Karate me je naučil samonadzora in odrekanja, a zame to še zdaleč ni bilo dovolj. Poleg teh treningov sem se moral poditi še za žogo, tako da sem vzporedno treniral še košarko in rokomet. Po letih takšnega razdajanja sem se moral odločiti za enega od športov. Izbral sem rokomet.«

V vrtincu vzkipljivosti. Veselin je pravi velikan. Ko se je 196 centimetrom mišic in ubijalski desnici pridružila še vzkipljiva narava, ni bilo preprosto. Dolgo so njegovo športno kariero krojili incidenti, kazni, nenadzorovani odzivi in divja jeza.

Več v reviji Zarja št. 6, 7.2.2017