Zarja Jana

Vmes smo tudi zaradi koronahisterije kar malo pozabili nanj. Zdaj, ko smo še malo bolj kot ponavadi pred tem, da se nam vsem skupaj skeglja, pa je kot naročen. Najbrž ni treba posebej razlagati, zakaj. Med neskončnimi dnevi bolščanja v televizijo in družbena omrežja je seveda dobrodošlo vse, kar vsaj za kako urico umiri topot tesnobe po temenu. In kratkoročno je zelo malo pripomočkov učinkovitejših kot prav te varljivo drobne tabletke, ki jih lahko dobimo na recept.

Naša srčna želja je, da vas prepričamo, da po njih posežete samo v res res skrajni stiski. Po možnosti pa še takrat ne. Težava je namreč v tem, da so dolgoročno ena najbolj nevarnih in zahrbtnih bergel, kar jih je kdaj skupaj zbil človek.

Odvajanje od heroina je manj peklensko. Široka družina tu popisanih snovi vključuje temazepam, diazepam, nimetazepam in nitrazepam, pa triazolam, flunitrazepam, midazolam in alprazolam, tu sta tudi clonazepam in lorazepam – in še dolgo bi lahko naštevali. A mi jih poznamo v obliki nekaj že kar malo ponarodelih tabletk, kot so xanax, sanval, helex in lexavrin.

Učeno se jim reče anksiolitiki oziroma benzodiazepini, malo bolj pogovorno pomirjevala. V pogovornem psihiatričnem žargonu pa kar »benzoti«.

»Kot stroka smo potrebovali zelo dolgo, preden smo doumeli, kako zelo nevarni so,« svari našim bralcem že dobro znana psihiatrinja dr. Mojca Zvezdana Dernovšek. »Zdravniki smo jih dolgo predpisovali, ne da bi se zavedali njihovega uničujočega potenciala.«

Medicinska stroka je tako desetletja lenobno predpostavljala, da se odvisnost razvije le pri tistih, ki jemljejo visoke terapevtske odmerke. O nizkih in srednjih odmerkih se do sedemdesetih let prejšnjega stoletja sploh niso spraševali in šele v zgodnjih osemdesetih so povezavo tudi uradno potrdili.

»Danes vemo, da je odvisnost od raznih helexov in sanvalov zelo huda,« pove dr. Dernovškova. »Brez oklevanja lahko rečem, da ena najhujših, kar jih je. Celo odvajanje od heroina je pogosto manj peklensko kot odvajanje od 'benzotov', kjer nekateri simptomi abstinenčne krize trajajo tudi po leto dni.«

Ob tem sem se spomnil, kako mi je eden najbolj znanih Slovencev že pred časom popisal svojo lastno kalvarijo odvajanja od xanaxa. »Prva dva meseca sem se samo tresel v postelji,« mi je zaupal. »No, potem sem pa počasi spet začel postajati normalen.«

Čimprej dol. Tudi dr. Sanela Banović, znana po svojih imenitnih predavanjih za zdravstveno opismenjevanje naroda, anksiolitikov ne priporoča. Predpiše jih zgolj v skrajni sili. »Načeloma jih predpisujem le za premagovanje uvajalnih učinkov antidepresivov,« poroča. »Takrat jih mnogi preprosto potrebujejo. Ampak jih morajo seveda čimprej nehati jemati.«

Ob tem iskreno dodaja: »Ker so tako učinkovito sredstvo za premagovanje hipnih kriz, imam tudi sama v torbici vedno s sabo xanax. Tako kot mnogi drugi zdravniki, le da večina tega najbrž ne bi javno priznala. Nazadnje sem ga zaužila ponoči pred kakima dvema mesecema, potem ko sem čez dan v ordinacijo dobila tri nove mlade bolnike z rakom.« 

Kljub zanemarljivi rabi mladi zdravnici vliva občutek varnosti že zavedanje, da jih lahko kadarkoli vzame. »V današnji poplavi stresa in informacij je to pač nujno zlo – in hvala bogu zanj! Dokler ga seveda uporabljamo po pameti. Nekajkrat na leto pride situacija, ko bi ti hipni stres povzročil več škode kot ena tableta. Sploh če se brez nje ne bi mogli naspati, da bomo kos izzivom naslednjega dne.«

Naj priznam, da prav na ta način xanax in sanval uporabljam tudi sam. Tistih nekaj noči na mesec, ko me dihalne tehnike ne zmorejo pretisniti čez rob spanca, odmulim, recimo, kako petinko tablete, se vrnem k dihalnim tehnikam in me čez pol ure blaženo ni več. Čisto čisto vedno. Na mesec tako zaužijem ravno nekje eno tabletko. In ocenjujem, da je moja zdravstveno-energetska bilanca na ta račun v izrazitem plusu.

Je pa res, da mi teh pet petink tablete na mesec najbrž preprečuje, da bi se naučil še učinkovitejših tehnik samopomiritve.

Niti dneva več kot štiri tedne! »Dobro,« na to mojo in Sanelino doktrino kleno odmahne Mojca Zvezdana Dernovšek, »če porabi človek eno škatlico na dve leti, potem naj bo! To je v redu, to ni noben problem. A ključno je, da se bolnik jasno zaveda, kaj ima v rokah! In da mu je torej jasno, da jih ima doma res samo za skrajno rezervo. In da je v kriznih situacijah vedno znova vesel in ponosen, da mu jih ni bilo treba vzeti!«

Nasploh velja, da lahko anksiolitike zelo varno uporabljamo do štiri tedne. »Na škatlici sicer piše, da lahko preparate varno jemljemo od osem do 12 tednov,« svari dr. Dernovšek. »A psihiatri dobro vemo, da je maksimalna res varna raba štiri tedne in niti dneva več! Mi zdravniki s terena pri tem tako absolutno vztrajamo, da pričakujem, da bodo slej prej popravili uradne definicije.« 

Pri večini uporabnikov se toleranca razvije že po nekaj tednih. Po več mesecih uporabe ni prav veliko dokazov, da ohranijo kakšen omembe vreden pomirjujoč učinek … Ljudje jih še naprej jemljejo predvsem zato, da bi pobegnili odtegnitvenim simptomom.

Nikoli na juriš! Odvajanje od benzodiazepinov pa je nekaj resnično strašnega. Zdi se, kot da trpina kar naenkrat preplavi vsa tista tesnoba, ki jo je prej mesece ali desetletja gasil s tabletami. Hiperobčutljivost, tresavica, bolečine v mišicah, trzljaji, glavobol, bruhanje, nespečnost, paranoja, izguba spomina, spolna disfunkcija, razdražljivost in brezvoljnost so le nekateri najhujši simptomi tega globokega osebnega kolapsa.

Tako ne preseneča zapoved, da se ob dolgotrajni odvisnosti od višjih odmerkov posameznik nikoli ne sme odvajati »na juriš«, torej z nenadno odtegnitvijo, temveč vedno in zgolj postopoma ter pod zdravniškim nadzorom.