Največji pobudnik in privrženec bosonoge hoje pri nas je gotovo Nara Petrovič, fekolog in avtor knjige Človek: navodila za uporabo. Nara hodi bos tudi pozimi, ko zaradi tega sredi mesta pritegne precej začudenih pogledov, a se z njimi še zdaleč ne obremenjuje. »Ne sprašujte mene, zakaj sem vedno bos – tudi po skalah, mrazu, vročini –, raje vprašajte sebe, zakaj ste vedno obuti: tudi ob idealni temperaturi, na trati, na mehki preprogi, ko bi vam bilo, garantiram!, stokrat udobneje biti bos. Čevlje imate na nogah, tudi ko sedite – v razredih, pisarnah, ko delate na vrtu. Zakaj ste vedno obuti? Odgovor boli, vem, a ga moram napisati: izključno zato, ker so obuti vsi drugi. Če bi bili vsi bosi, bi bili tudi vi. Garantiram!« je zapisal in ob tem dodal, da zdrav čevelj ne obstaja. »Vsakršna teža na stopalu popači naravno motoriko koraka. Že najmanjša peta spremeni razmerje teže med sprednjim in zadnjim delom stopala in zamakne prav vse sklepe od stopala navzgor. Visoka peta močno deformira celoten skelet. Prišpičen ali zaobljen vrh čevlja gnete prste skupaj, povzroča atrofijo sklepov in uničuje osnovno anatomsko os stopala, ki bi morala teči naravnost od vrha palca do sredine pete. Potlačen palec ne more dati opore pri odrivu, saj na ta način ohromimo naravno amortizacijsko sposobnost stopala. K temu pripomorejo tudi vložki za čevlje, ki podpirajo stopalni lok in mu onemogočajo naravno delovanje. Stopalni lok je glavni »amortizer« pri hoji in teku, pravilno pa ga krepimo le z bosonogo hojo; nadomestiti ga ne more noben umetni pripomoček. Privzdignjen prstni del čevlja je bil ustvarjen zato, da olajšuje korak, saj podplat čevlja nikoli ni enako elastičen kot koža. Obuto stopalo pri odrivu nikoli ne doseže naravnega kota 55 stopinj glede na tla, ampak ostaja na približno 25 stopinjah. Zaradi vseh navedenih dejavnikov izgubimo velik del površine stika s tlemi – v povprečju od 50 do 65 odstotkov. S tem izgubimo tudi stabilnost in čut za podlago,« pojasnjuje. Potrebujete še kakšen razlog, da vsaj del dneva preživite z bosimi nogami?

Ravno pravšnji čas za enomesečni izziv

Bosonogci so dandanes v manjšini, vseeno pa je vedno več takšnih, ki so pripravljeni stopiti iz množice in odvreči čevlje v svoje dobro. K minimalističnemu izzivu tako kot lani tudi letos vabi Robert Lisac, izdelovalec mozaikov, bloger in privrženec minimalizma, ki raje kot obut hodi bos. »Minimalizem je zanimiv življenjski slog, saj ponuja cel kup priložnosti, da lahko eksperimentiraš in z lastno izkušnjo ugotavljaš, kaj zate deluje in kaj ne,« je zapisal na svoji spletni strani. V tem duhu sledilcem predlaga enomesečni izziv: hodi naokoli bos, kjer le moreš! »Ne govorim o tem, da moraš v službo bos in te bodo tam vsi čudno gledali. Govorim o tem, da pač hodiš bos tam, kjer lahko in ko se ponudi priložnost,« spodbuja. Ob začetku lanskoletnih poletnih počitnic si je ta cilj določil tudi sam. »Odzivi sovaščanov so bili zanimivi: 'Ti pa kar bos? To je gotovo zdravo!' Večina se je strinjala, da je to početje zdravo, ampak kaj ti pomaga, če stvari veš in jih ne preneseš v vsakdanje življenje? Obutev nosimo tudi takrat, ko je sploh ne bi potrebovali, denimo večino poletnega časa. Po enem mesecu bosonoge hoje se začneš spraševati, zakaj ljudje v toplih mesecih sploh nosijo čevlje, teniske, natikače in japonke.«

Več v Zarji št. 31, 2. 8. 2016