Zarja

Na to najbrž ni enega samega odgovora. Kakor povsod so tako pri nas kot tudi v drugih državah dobri in slabši zobozdravniki: taki, ki veliko računajo, a dobro delajo; a tudi taki, ki samo veliko računajo, delajo pa bolj v svojem, ne v pacientovem interesu. Na lovu za onimi tretjimi, ki opravijo solidno za manj denarju, je nastal tako imenovani zdravstveni turizem.

Skoraj vsak človek ima tudi kakšno slabo izkušnjo iz zobne ordinacije. Znanka mi je pripovedovala, da je vse življenje zelo skrbela za svoje zobe, a da so ji največ škode naredili prav zobozdravniki, in sicer že v otroški dobi. V starosti malo nad 50 let ji je njen zobozdravnik svetoval, naj si da vgraditi snemljivo protezo. Vsadki naj ne bi prišli v poštev zaradi premalo čeljustne kosti, edina možnost naj bi bila snemljiva proteza. Zato se je odpravila v tujino, kjer so ji povedali, da je možnosti bistveno več. Nobena med njimi ni bila omenjena snemljiva proteza.

Na lastne oči (in zobe). Najbolje je, da se človek o zadevi prepriča sam. Zato sem se s prijateljem, ki je potreboval novo zalivko (plombo), odpravila v Beograd. Prijatelj Branko namreč že nekaj let hodi k zobozdravniku v srbsko glavno mesto. Prej se je po telefonu dogovoril, da pride in da bom z njim tudi jaz. Povedal je samo, da bi rada pregled in nasvet, kaj bi mi priporočili. Zobozdravnica dr. Zorana Stefanović je naročila, naj si grem zobe najprej slikat. Saj poznate tisti panoramski posnetek zobovja v celoti, ki mu pravimo ortopan? To mi ni bilo nič kaj všeč, saj sem takoj pomislila na čakanje. Branko pa je samo zamahnil z roko in mi rekel, da bova tudi to hitro uredila. V hotelu sva vprašala, kje je najbližji zobni rentgen, in takoj dobila naslov.

Ortopan me je stal devet evrov, Branko pa jih je za slikanje dveh zob odštel pet. Ordinacija z več najsodobnejših naprav za slikanje zob je imela popolnoma prazno čakalnico. Res pa je, da je bil petek, in to popoldne. Od tam sva se vrnila k zobozdravnici. Z bratom Jankom, prav tako zobozdravnikom, sta najprej podrobno pregledala posnetek mojih zob, potem pa sta me povabila na stol, ki se ga toliko ljudi boji. Na srečo nisem med njimi. Oba sta me temeljito pregledala in komentirala, kaj bi bilo treba storiti. Takoj sta opazila, da bo eden od mojih zob potreboval zalivko, a sta mi rekla, da to lahko počaka. Opazila sta tudi vnetje, za katero sem sicer vedela, a jima ga namenoma nisem omenila. Potem pa sta mi rekla, da je možnosti za zdravljenje mojih zob kar nekaj, a da bi se najprej rada posvetovala še s tretjim in četrtim zobozdravnikom (eden od njiju je kirurg), da mi bosta lahko dala v premislek natančnejše možnosti. In še da mi bosta predloge poslala po elektronski pošti, kar se je tudi zgodilo.

Več v Zarji št. 31, 2. 8. 2016