revija Zarja

Hitreje, višje, močneje – slogan, ki so ga v športu popularizirale olimpijske igre, danes večini diha za vrat tudi na delovnem mestu. In kot športniki posegajo po dovoljenih in nedovoljenih poživilih, da bi iz svojega telesa iztisnili čim več, po dopingu čedalje pogosteje posegajo tudi delavci in študentje. Le da gre v njihovem primeru za »steroide za možgane«. Ti so preplavili kampuse čez lužo in bližje in postali vsakdanjik v marsikaterem poklicu. Kako priljubljeni so v Sloveniji, smo povprašali dr. Tonija Pustovrha, raziskovalca v Centru za proučevanje znanosti Fakultete za družbene vede, ki se pri svojem delu posveča nevrotehnologiji, geoinženiringu ter širšim etičnim, pravnim in družbenim implikacijam razvoja novih znanosti in tehnologij.

Nootropiki je skupno ime za sredstva, ki naj bi »nabrusila « naše možgane do njihovih skrajnih zmožnosti in malo čez. Laično se to ime uporablja za širok nabor učinkovin – od zeliščnih pripravkov prek zdravil na recept pa vse do prepovedanih drog. Kakšna pa je uradna definicija tako imenovanih pametnih drog?

Pri definiciji teh snovi kot pametnih drog je ključno, ali res učinkujejo tako, da krepijo oziroma izboljšujejo naše kognitivne zmožnosti, torej sposobnosti, ki jih vsak dan uporabljamo za opravljanje različnih nalog, za reševanje problemov in pri komunikaciji tako pri delu kot v prostem času – ali torej res izboljšujejo naš spomin, pozornost, koncentracijo, budnost, razmišljanje in sklepanje. Določene snovi pa delujejo tudi tako, da na primer zmanjšujejo živčnost, denimo pri javnem nastopanju.

Ena od razvrstitev pametnih drog je povezana z njihovo regulacijo, torej načinom, kako so posamezne snovi dostopne, kar naj bi odražalo tudi njihovo varnost in učinkovitost. Prva kategorija so prehranska dopolnila, ki so dostopna v prosti prodaji. Pri njih je najmanj dokazov o krepitvenem delovanju na možganske funkcije. Druga kategorija so zdravila, ki jih pri nas ni dovoljeno prodajati brez recepta, se pa dobijo v raznih spletnih lekarnah in na podobnih strani, ki poskušajo obiti obstoječo regulacijo zdravil. Nekateri pa tudi poskusijo prepričati zdravnika, da imajo motnjo oziroma simptome, zaradi katerih potrebujejo določeno zdravilo. Tretja kategorija so prepovedane droge, katerih uživanje ima sicer že dolgo zgodovino. To so različni amfetamini, kokain in podobno – močno kriminalizirani stimulansi, ki pa se jih vseeno da dobiti na črnem trgu. Za te vemo, da imajo lahko zelo močne učinke na kognitivne sposobnosti, a tudi veliko stranskih učinkov, med drugim močno tveganje za odvisnost in nastanek tolerance, zato negativne posledice pretehtajo nad pozitivnimi oziroma zaželenimi učinki. Pri zdravilih na recept so pozitivni učinki podkrepljeni s kliničnimi študijami, a tudi ta večinoma niso popolnoma brez stranskih učinkov.

Pa ostaniva pri zdravilih na recept! Kakšen učinek lahko pričakujemo ob zaužitju?

Da se podaljšati čas, v katerem lahko delujemo s povečano pozornostjo, budnostjo, osredotočenostjo, čeprav smo bili prej fizično utrujeni. Modafinil, denimo, lahko zdravim ljudem omogoči, da delujejo učinkovito in brez spanca tudi do 48 ur, potem pa je seveda treba ta primanjkljaj spanca nadomestiti. Vsekakor pa ne moremo govoriti o učinkih, ki bi iz povprečneža naredili genija, ki je ves dan sposoben vzdrževati laserski fokus.

Po spletnih forumih sodeč so med najbolj priljubljenimi zdravili ritalin, modafinil, razni –racetami in aderal. Katera lahko predpišejo slovenski zdravniki?

Pri nas lahko zdravnik na recept predpiše ritalin ali concerto, ki se uporabljata za zdravljenje motenj pomanjkanja pozornosti in hiperaktivnosti, ter modafinil, ki se uporablja za blaženje narkolepsije, torej motenj budnosti. Obenem je možnost predpisovanja omejena na določene specializacije, na primer na psihiatre.

Sodeč po tujih člankih in spletnih forumih so tovrstna zdravila v tujini izjemno priljubljena predvsem med študenti. Vsak kampus ima svoje razpečevalce, pri katerih je mogoče dobiti tako rekoč vse. Kako pa je pri nas?

Pri svojem raziskovanju sem leta 2012 opravil tudi anketo med približno 500 slovenskimi študenti, od katerih jih je šest odstotkov potrdilo, da so že uporabili zdravilo na recept, ki jim ni bilo predpisano zaradi kakšne motnje, z namenom, da bi izboljšali svoje kognitivne sposobnosti. Večinoma so do njih prišli na spletu ali s pomočjo tretjih oseb. Verjetno pa je vzorec rahlo pristranski, saj so bile v anketi zajete le štiri fakultete, med njimi tudi medicinska, na kateri imajo študenti največ znanja in verjetno tudi največ možnosti priti do teh snovi. Uporabniki pa niso samo študenti. S tovrstnimi sredstvi si pomagajo tudi drugi. Nekatere poklicne skupine baje prednjačijo, denimo vozniki tovornjakov, ki morajo ostati budni in osredotočeni na dolgih vožnjah, zdravniki, piloti, zaposleni v vojski. Amerika že ima formalizirano rabo modafinila pri pilotih na dolgih bojnih misijah. Nemška študija med zaposlenimi je prišla do podatka, da je 20 odstotkov anketirancev že kdaj uporabilo zdravila na recept ali prepovedane droge za izboljšanje kognitivnih zmožnosti. A kaj dosti podatkov o tem še ni, to so bolj anekdotne informacije, ki pa jih mediji radi pograbijo in tudi napihnejo. Tako se piše o tem, da naj bi ta zdravila na veliko uporabljali zagonski podjetniki, borzni posredniki, programerji, menedžerji ipd.

Ali ni tako povišana sposobnost obenem tudi pljuvanje v lastno skledo? Na delovnih mestih se od ljudi že tako zahteva čedalje (pre) več. Kratkotrajni izbruhi »supersposobnosti « lahko kaj hitro vodijo v zahteve po še večji storilnosti in učinkovitosti.

To je gotovo lahko res, ne le za uživalce, ampak tudi za njihove sodelavce. Izboljšana učinkovitost enega delavca lahko vodi v to, da začnejo pod tako imenovano mehko prisilo tudi drugi posegati po teh sredstvih, da lahko sledijo prvim. Norme so v nekaterih sektorjih že tako postavljene praviloma previsoko, in takoj ko jih zaposleni dosežejo, jih še dvignejo. A tu gre že za vprašanje širšega družbenega sistema in delovne zakonodaje. Če delovne zahteve presegajo sposobnosti ljudi toliko, da morajo posegati po pametnih drogah, potem nekaj ni v redu z njimi. Poleg tega je to le kratkotrajna »rešitev«. Vse raziskave kažejo, da je optimalno učinkovit, predvsem pa ustvarjalen le spočit delavec, ki ni pretirano obremenjen.

Več v reviji Zarja št. 3. 17. 1. 2017