Revija Jana

Na pogovor pride skupaj z možem. Pravi, da je to njuna zgodba. Začela se je lanskega novembra, ko je Tanja v blatu prvič opazila kri. »Dotlej sem bila, z izjemo bolečih menstruacij, popolnoma zdrava. Ko sem prvič zaradi tega poklicala svojega osebnega zdravnika, me je pomiril z besedami, da gre najverjetneje za hemoroide. S sem slutila, da gre za nekaj drugega.« Ker je bilo vsak dan huje, jo je poslal na dodatne preiskave. Te so pokazale močno vnetje črevesja in sum na ulcerozni proktitis. »Nikoli prej nisem slišala za to diagnozo, in kar sem pozneje prebrala o njej na spletu, mi ni bilo všeč. Ko sem čakala, da pridem na vrsto za kolonoskopijo, pa so se težave poglobile.«

Bolezen je prevzela nadzor. Zblatom se ji je začelo pojavljati vedno več sluzi, tudi gnojne, vedno več krvi. »Kadar greš na stranišče, to nenadzorovano poči iz tebe. Ne moreš iti drugje na stranišče.« Čakati pa tudi ne do doma, saj je morala odhiteti na veliko potrebo takoj, ko je kaj pojedla. »Posledično kmalu nisva več hodila od doma,« zdravstvene težave opiše njen mož Damir, ki ji je stal ob strani na vsakem koraku. Na kolonoskopiji je Tanja dobila diagnozo, ki se skupaj s Crohnovo boleznijo uvršča v kronično črevesno vnetje in je avtoimunska bolezen. »Vzrok ni znan niti ne obstajajo zdravila ali terapije, ki bi stoodstotno učinkovali. Saj sem jih dobila cel kup, a nobeno ne zagotavlja izboljšanja.« Sogovornica na telefonu pokaže fotografijo z res precej zdravili, ki so se še množila.

Vedno močnejša zdravila, težave pa nič manjše.»Obisk pri gastroenterologu me je malo pomiril, dal mi je svečke in rekel, da bodo pomagale. Res so, kakšen mesec, potem pa je moža infarkt in se mi je vse porušilo. Sicer sem močna, ampak takih situacij preprosto ne moreš nadzorovati. Med odvajanjem blata je iz mene prihajalo na milijone kapljic krvi, zato sem postala obsedena s čiščenjem.« Njeno življenje se je povsem spremenilo, postala je ujetnica svoje bolezni, ki ji je onemogočala prejšnje aktivno življenje. S stopnjevanjem težav so bila tudi zdravila čedalje močnejša, a bilo je vedno slabše. Ko ji je ostala samo še kortikosteroidna terapija, ji je zdravnik dejal, naj poskusi še s čim drugim. »Začela sem izgubljati nadzor do te mere, da sploh nisem uspela več priti do straniščne školjke. Tako sem imela po hlačah sluz in iztrebke. Ko mi je vse to teklo po hlačah, sem se počutila najbolj nemočno in ponižano v svojem življenju. To se mi je zgodilo tudi na delovnem mestu, v mojem frizerskem salonu. Vedela sem, da lahko kaj takega doživim kjerkoli. In tudi sem. Mož je vmes okreval, jaz pa sem vedno bolj tonila. Bila sem povsem brez energije, v službi sem še nekako zdržala, doma pa sem samo počivala,« opiše težko izkušnjo.

Žarek upanja. Poskusila je vse, od homeopatije, zeliščarja do bioenergetika, a tudi to ni pomagalo. Potem pa se je nekega dne z muko odpravila v službo in njena prva stranka je ob opazki, da je videti povsem izmučena, začela govoriti o postu. Njen mož si je pred leti z njim uspel pozdraviti bolezen želodca. Omenila je Marjana Videnška, ki vodi post, in Tanja se je spomnila, da je zanj že slišala. »Začutila sem, da to moram storiti.« Isti dan se je prijavila na tečaj posta in dala vso terapijo, ki ji je bila predpisana dotlej, na stran. Odločila se je zaupati, post je bil njeno zadnje upanje.

Preden je odšla na Pohorje na desetdnevni post, se je začela pripravljati. »Z možem sva že prej jedla zdravo, domačo hrano, je pa res, da sta bili moji veliki pregrehi meso in tortice. Oboževala sem jih.« Pred postom je prešla na čisto vegetarijansko prehrano, uživala v glavnem zelenjavo in sadje, presno hrano. Mesu se je povsem odpovedala. »Dva meseca sem odštevala sleherni dan do posta. Ko je ta dan končno napočil, se je začelo res zdravo življenje. Zelo dosledno sem upoštevala popolnoma vse, kar smo imeli v programu – jutranjo telovadbo, hojo, popolno neuporabo telefona ... pregrešila se nisem niti za milimeter.«

Brez skrbi, nisem stradala. Tanja poudari, da med postom ni stradala. »Bila sem na sadnih sokovih in zelenjavnih bistrih sokovih ter juhi. Imeli smo tri obroke na dan.«  

Več v reviji Jana št. 51, 21.12.2021

Revija Jana