Kadar je kje kakšna čudaška vloga ali kontroverzen film, Willem Dafoe ni nikoli daleč. Tolikokrat smo ga že videli v vlogah negativcev in iztirjencev, da si ga predstavljaš kot namrščenega dvometrskega grobijana. In si kar malo šokiran, ko ga vidiš v živo: malo zato, ker sploh ni velik (177 cm) in še bolj zato, ker je tak prijeten, nasmehljan sonček.

Včasih bi rad, pa ne morem: »Joj, kako si želim, da bi znal povedati res krasno laž!« je postokal nekoč. »Včasih si po intervjuju rečem, vraga, kako si bil pošten – se ne znaš malo pozabavati? Ne znaš povedati kakšne debele laži? Ampak puritanec v meni se boji, da bom za laž kaznovan.« In tako sicer govori resnico – domnevamo – ampak o njegovem zasebnem življenju še vedno ne vemo veliko, ker o svojem delu govori rad in veliko, o svoji zasebnosti pa ne. »Ampak to ni nalašč,« hiti  zatrjevati, »samo bolj me zanima pogovor o mojem delu. Ne verjamem, da ljudi zanima moje zasebno življenje. Nikoli nisem živel hollywoodskega življenja, vedno sem bil delovno živinče. Vendar pa drži: če o človeku zasebno veste nekaj zares ogabnega, je težko pozabiti na to. Zato raje govorim s svojim delom. Nočem, da ljudje vedo stvari o meni, kajti to ni pomembno.«

Houdini ne stanuje več tukaj:  Nekaj malega pa vemo. Rodil se je (leta 1955) kot šesti od osmih otrok v Appletonu v Wisconsinu. Takrat je bil še William J. Dafoe. V Willema – holandsko verzijo Vilijama – se je sam preimenoval šele pozneje, menda zato, da ga ljudje ne bi klicali Billy.
Za svojo umetnost je prvič trpel že v gimnaziji, ko so ga zaradi domnevno spornega videa, ki ga je snemal, vrgli iz šole. »Njim se je zdel spotikljiv. Meni se je zdel zanimiv. … Hotel sem posneti pogovore z dijaki, ki so bili obstranci. Eden je bil razpečevalec mamil, eden je bil častilec Satana, eden pa nudist. V Appletonu se nam je kar dogajalo. Filma nikoli nisem dokončal, ker je nekdo prišel v montažo, ko sem bil jaz na kosilu, in je videl posneti material. Jaz sploh nisem nameraval pokazati vsega, kar sem posnel, ampak človek se je razburil in ko sem prišel s kosila, so bila vrata zaklenjena in poslali so me domov. Doma pa so me poklicali starši in rekli, da so klicali iz šole, češ da snemam pornografijo.«

Appleton je menda tudi rojstni kraj umetnika pobegov Harryja Houdinija. »Ko smo bili mulci smo si pripovedovali tole šalo: kateri je bil Houdinijev najboljši pobeg?« Houdini je ušel Appletonu. Dafoe tudi.

Je ne regrette rien: Študiral je igro, a je odšel še pred diplomo in začel nastopati v gledališču. Z režiserko Elizabeth LeCompte sta bila med soustanovitelji eksperimentalne gledališke skupine The Wooster Group, partnerja sta bila tudi zasebno. Leta 1982 se jima je rodil sin Jack, leta 2004 pa sta se razšla. Naslednje leto se je Dafoe poročil z italijansko režiserko in igralko Gio Colagrande. Tabloidi tega niso niti opazili. Kot je rekel, nikoli ni živel hollywoodskega življenja.

Njegova filmska kariera se je začela leta 1980 s filmom Nebeška vrata (Heavens Gate), a v filmu ga boste zaman iskali – pri montaži so ga izrezali. Ni čudno, da je še danes prepričan: »Film je montažerjev medij. Ti lahko narediš kaj zelo dobrega, pa oni iz tega naredijo nekaj groznega, ali pa si lahko ne ravno bleščeč, pa naredijo nekaj lepega. Nikoli ne veš.«
Zaslovel je s Stonovim filmom Vod smrti (Platoon, 1986). »No, Oliver Stone takrat še ni bil Oliver Stone. Nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo od njega,« pravi. Snemali so na Filipinih »in je bilo super, ker je bilo moje letalo zadnje, ki je priletelo pred revolucijo. Priletel sem, šel malo spat in ko sem se zbudil, sem odgrnil zavese in na ulicah so bili tanki.«
Vloga mu je prinesla prvo nominacijo za oskarja, drugo pa Shadow of the Vampire, 2000. Nobena mu ni prinesla kipca.
Do takrat si je, morda zaradi zanimivega obraza, nabral že toliko vlog negativcev, da so ga nekje imenovali »bledikavo lepo utelešenje zla«.  Grozilo mu je, da ga bodo upredalčkali in takrat se je zavestno odločil, je rekel, da bo vloge mešal – velike in male, junake in negativce, filmske in gledališke. Nekaj njegovih izbir je bilo zelo nenavadnih in nekaj zelo neuspešnih – na primer Body of Evidence (1993) z Madonno, ki so ga složno preizrali kritiki in igralci, čeprav on ni bil kriv za to. »Ničesar ne obžalujem,« je zatrdil.

Nepojasnjeno: A včasih mu gre neodobravanje vendarle do živega – na primer pri razvpitem Scorsesejevm filmu Poslednja Kristusova skušnjava (The Last Temptation of Christ, 1986), ki je razburil krščanske fundamentaliste.
»Zadelo me je v srce, ker mislim, da je to prelep film in vem, v  kakšnem duhu smo ga posneli. V svetu imamo zelo cinične, grobe srhljivke in take stvari, in me je vrglo, da nekdo posname film o ljubezni, o odpuščanju, o tem neverjetno revolucionarnem človeku, pa se ljudje razburijo. Ampak šlo je seveda za politično temo. Verska desnica, čeprav ni niti vedela, za kakšen film gre, je film izkoristila, da je strašila ljudi in propagirala svoje cilje.«
Pri iskanju vlog »vedno iščem like, ki jih ne moreš čisto identificirativ projektih, ki jih ne moreš čisto identificirati«. In tako brez posebnega načrtovanja krmari med uspešnicami in polomijami in upa, da bo film našel občinstvo: »Optimist sem.  Upam, da bo film dober, da bo uspešen, ampak kot vemo, se to ne uresniči vedno – zaradi popularnega okusa, oglaševanja, distribucije. Veliko razlogov je. Kadar se kaj ne odreže tako, kot bi se po tvojem mnenju moralo, po navadi veš, zakaj, Ti je to v uteho? Da, ker je logično. Si zadovoljen? Ne, kajti če je film lep ali zanimiv, si ga želiš deliti. Čisto res je, okusa ne moreš pojasniti.«