Mateja J.Potočnik

Marija, kakšna je bila Ksenija kot otrok?

Kot mama najprej seveda rečem, da je bil to najčudovitejši otrok na svetu. Ko smo se preselili iz Hrvatinov v Koper, nismo mogli dobiti vrtca in jo je čuvala teta Meri, ki je imela sina v prvem razredu osnovne šole. Temu sinu branje ni šlo najbolje. Ksenija pa je imela tri leta, sedela je pri tej gospe v naročju in se naučila vse črke abecede istočasno kot ta fant. Tako je znala brati z razumevanjem, preden je šla v prvi razred. Lahko povem še kakšne »seksualne« zanimivosti? (smeh)

Seveda, izvolite!

Ksenija:Ej, mama, da ne bom še jaz kaj takšnega o tebi povedala! (smeh)

Marija:(se ne pusti motiti) V Hrvatinih smo imeli vrtec čisto blizu naše hiše, dva koraka, vsi okoliški otroci so hodili vanj. Imeli so vzgojiteljico, dobro kot angel. Ko je šel sosedov fantek na stranišče, je Ksenija vedno šla za njim. Vzgojiteljica jo je vprašala, zakaj hodi za njim. Ksenija, ki takrat še ni znala reči črke l, je rekla: Hodim gjedat, kako juja! (smeh) In jo je spet vzgojiteljica vpraša: Ksenija, kako pa Gorazd lula? In Ksenija: Na cjto. (na črto, op. a.) In še nekaj se je dogajalo v tem vrtcu – Ksenija je začela šepati na eno nogo. Peljali smo jo celo v Valdoltro, pa niso odkrili nič. Potem pa sem enkrat slučajno hodila za vzgojiteljico in Ksenijo, ki sta se držali za roke, in vzgojiteljica je šepala, ker je imela eno nogo v gipsu. Ksenija jo je oponašala, ampak tudi doma! (smeh) Oponašala je svojo vzornico, nerazumsko, spontano.

Ksenija, boste mami vrnili s kakšno prigodo iz njene mladosti?

Ksenija:Ne, ona je bila ravnateljica v Osnovni šoli Dušana Bordona, v katero sem hodila tudi jaz. Na balkon v tej šoli, ki je gledal na večnamenski prostor, tudi jedilnico, je hodila nadzorovat, koliko sem pojedla. Takrat sem bila zelo neješča, nasprotno kot danes. (smeh) Potem pa se je name najbolj jezila dvakrat v življenju: prvič, ko sem si lase nenadoma pobarvala na črno. Stara sem bila dvajset let, šla sem v kopalnico in bum. Prej sem bila svetlolaska. Takrat mi je prvič in zadnjič prisolila klofuto. Oče je moral miriti obe. To je bila zanjo katastrofa. Druga stvar so bili moji tatuji. Imam tri, enega na rami, drugega na hrbtu, ki se ju ne vidi, tretjega pa na zapestju. Ko je zagledala tega na zapestju, ki sem si ga naredila prav na svoj 42. rojstni dan, štirinajst dni ni govorila z mano. To jo je sesulo.

Marija:Njen oče me je tolažil, jaz sem se pa od šoka kar napila. In še to mi ni pomagalo!

Zakaj ste tako ostro reagirali pri Ksenijinih tatujih?

Marija:Naša generacija je gledala na tatuje drugače, kot gledajo danes. Jaz pa jih še danes ne morem sprejeti. (smeh) Zdelo se mi je, kot da nama z možem s tem kaže, da je nimamo radi ali da je izločena. Zdelo se mi je nasproti naravi.

Ksenija:Zdelo se ji je nekaj slabega. In da se z mano dogaja nekaj groznega, ker sem šla naredit zanjo tako ekstremno stvar.

Marija:Saj se je res dogajalo s tabo nekaj groznega. (smeh)

Ksenija:Mama ima tendenco, da tudi če je vse v redu, se zapiči v tisto, kar bi lahko bilo potencialno slabega. Ampak ti dve epizodi sta bili najhujši. Sicer pa sem imela idealno otroštvo.

Marija:Mi smo vse vikende presmučali. Tam smo se o vsem pogovorili, se prezračili. Ksenija je igrala na pianino. Ko sem prišla utrujena domov iz šole, sem legla na njeno posteljo ob pianinu in poslušala njeno vadenje melodij. Ti zvoki so me pomirili, to je bila moja meditacija, nisem potrebovala nobenih pomirjeval, čeprav sem imela odgovorno in težko službo in bi to skoraj potrebovala. (smeh) 

Z vama je živel tudi Ksenijin oče, vaš soprog?

Marija:Z njenim očetom smo živeli skupaj do Ksenijinega 22. leta, potem sva se ločila, a lepo, z dogovorom. Glede Ksenije sva se odločala skupaj, tudi kasneje. Zdaj, ko ga ni več, umrl je, ga pogrešam. Vedno me je znal pomiriti, da stvari niso tako hude, kot se mi zdi. On je bil drugi pol vzgoje. Po značaju sta si s Ksenijo zelo podobna, oba pozitivna, pomirjujoča. Brez njega Ksenija ne bi bila takšna, kot je.

Ksenija:Tudi brez tebe ne.

Več v reviji Jana, št. 50, 14.12.2021