Shutterstock

Ko je novoizvoljeni papež Frančišek pred dobrimi petimi leti pozdravil množico vernikov na Trgu svetega Petra z besedami »bratje in sestre, dober večer« in jih kmalu zatem prosil, naj molijo zanj, še preden je on molil zanje, je bilo jasno, da se je v Cerkvi začelo dogajati nekaj novega in prelomnega. Po petih letih mu eni očitajo, da ni napravil prav veliko, drugi, predvsem iz cerkvenih krogov pa, da je heretik pa tudi hipokrit, saj je za mnoge zlorabe vedel, pa ni ukrepal oziroma je grešnike celo ščitil. Vsekakor pa ga krivijo, da se cerkvene »skrivnosti« ne spoštujejo več in da je s svojimi obsodbami zlorab sprožil plaz, ki ga ni mogoče več ustaviti. A se je prav ob papeževem obisku na Irskem izkazalo, da si verniki sami reformirajo svoj odnos do vere pa tudi do Cerkve, če tega ni sposobna napraviti sama.

Rokovanje s homoseksualnim predsednikom vlade. Papež je obiskal Irsko predvsem zaradi devetega svetovnega srečanja katoliških družin, je pa seveda vedel, da ga tam ne bodo samo častili. Opravičevati se je moral zaradi številnih spolnih zlorab (pravzaprav se povsod opravičuje), ki so jih cerkveni dostojanstveniki zagrešili nad verniki, predvsem nad otroki. Na Irskem je zatrta spolnost, ki se potem lahko kaže v brutalnih zlorabah, ko vendarle plane na dan, problem vse družbe, saj je imela Cerkev od nekdaj pomemben vpliv na državno zakonodajo. Kar je bilo v drugih evropskih državah že zdavnaj sprejeto za primerno in moralno, je bilo tam najstrožje prepovedano. Leta 1983, ko legalizacija splava večinoma ni bila več vprašanje, so na Irskem z izdatno asistenco Cerkve sprejeli ustavni amandma, po katerem je bil splav prepovedan, tudi če je bilo ogroženo materino življenje. Zagrožena kazen – 14 let zapora. Več kot 170.000 Irk je zaradi nezaželene nosečnosti potovalo predvsem v Anglijo, seveda tiste, ki so si to lahko privoščile. Druge so se prepuščale domačim mazačem.

Papež je bil seveda na Irskem sprejet z najvišjimi državnimi častmi, med drugim se je rokoval s predsednikom vlade Leom Varadkarjem, ki je odkrit homoseksualec, eden od petih državnih voditeljev na svetu, ki ne skrivajo svoje spolne nagnjenosti. Varadkar je bil tudi pobudnik zakona, ki je Irsko leta 2015 uvrstil med države, kjer so istospolne poroke izenačene s porokami žensk in moških. Prav tako je bil med vodilnimi, ki so letošnjega maja izsilili in izpeljali uspeli referendum, ki dovoljuje ženskam, da svobodno, brez trpinčenje, opravijo splav do 12. tedna nosečnosti. Ankete so napovedovale, da bodo predlagatelji legalizacije splava zmagali, a je rezultat presenetil tudi največje optimiste – za splav je bilo kar 66,4 volivca. Čeprav se je država zelo trudila, da bi otežila glasovanje, ni namreč dovolila, da bi Irci na tujem glasovali po pošti ali na veleposlaništvih, se je uštela – cele družine so množično prihajale na volitve z letali in ladjami in sporočale političnim konservativcem in Cerkvi – dovolj je bilo!

Reuters

Kaj pa zdaj? Irska se je nazadnje veselila papeškega obiska pred 39 leti, ko jo je obiskal Janez Pavel II, takrat je štela 3,4 milijona prebivalcev, procesij in skupinskih molitev pa se je udeležilo 2,7 milijona vernikov. Zdaj živi na Irskem 4,8 milijona prebivalcev, v vseh dogodkih v zvezi s papežem Frančiškom pa je sodelovalo manj kot pol milijona vernikov. Zato pa so se na shodih pojavljali protestniki proti spolnim, finančnim in drugim zlorabam v Cerkvi, kar je bilo še pred nedavnim nepojmljivo. Papež je v eni od treh najbolj gorečih katoliških držav (poleg francoske Kanade in Poljske) lahko na lastni koži začutil, da so verniki sami reformirali svoj odnos do Cerkve in da jo lahko kot institucijo rešijo le zares globoke spremembe. Za začetek je to ukinitev celibata, odprta vrata ženskam za duhovne poklice, umik v meje duhovnosti (Cerkev je namreč največja finančna multinacionalka), nadzor nad cerkvenimi sodišči (ki pač ne morejo opravljati vloge civilnih, ko gre za kazniva dejanja) … in še marsikaj.

Še preden se je papež vrnil iz Irske, ga je nekdanji vatikanski veleposlanik v ZDA nadškof Carlo Maria Vigano obtožil, da ščiti nekega drugega škofa, ki je spolno zlorabljal semeniščnike in ki da ga je že papež Benedikt umaknil v osamo. In ga je seveda pozval k odstopu. Frančišek je povedal, da nima nič s tem, da ne bo odstopil, in medtem so iz Vatikana sporočili, da Benedikt ni nikogar takega osamil, da gre torej za laž. Mimogrede, Vigano je eden od tistih, ki imajo Frančiška za heretika in se že dve leti javno borijo, da bi ga odstavili. V tem primeru bi imela Cerkev dokaj zanimiv položaj – papeža, ki je odstopil, papeža, ki je odstavljen, in papeža, ki ga iščejo. In ga nedvomno tudi najdejo, a koga? Ko so izvolili Frančiška, je bil to tudi med poznavalci pravi šok, a so kardinali očitno sami začutili, da se bo Cerkev morala spremeniti in da je za kaj takega najprimernejši kolega s celine, kjer jim je (kljub packarijam in zlorabam) uspelo približati duhovno življenje revnim množicam. Številni verniki so pričakovali, da bo kar takoj odpravil celibat in nadzor nad spolnim življenjem svojih podanikov, a so se seveda ušteli. Papež se zadnje čase bolj ali manj samo opravičuje, vprašanje pa je, kaj lahko kljub dobrim namenom v tej okosteneli instituciji, polni privilegijev in zlorab, sploh naredi.

Shutterstock

Dvoje spodbudnih sporočil

Čeprav je papež Frančišek že večkrat izrazil svojo strpnost do homoseksualnosti (kdo sem jaz, da bi sodil) in se seveda zaveda, da je ima tudi v svoji ustanovi zvrhano mero, je na poti iz Irske vendarle povedal nekaj pomembnega – če pozabimo, da je starše pošiljal k psihiatru, če opazijo na otrocih znamenja homoseksualnosti, ker se »morda še da kaj pomagati«, jim je vendar položil na srce, naj takšne otroke sprejmejo in jih ljubijo. Če se spomnimo izjav nekaterih naših desničarjev, da bi svoje gejevske otroke razdedinili, in podobne neslanosti, gre vsekakor za pomembno sporočilo.

Tisto, kar lahko zares skrbi okostenele vatikanske strukture, pa je njegovo navodilo, naj verniki, ki so žrtve duhovniških zlorab ali pa zanje vedo, to prijavijo policiji in sodiščem (in ne le cerkvenim varuhom pravice). Pri tem se je moral nekoliko ugrizniti v jezik, saj je sam ognjevito branil čilskega škofa Barosso, ki je ščitil duhovnike, obtožene spolnih zlorab. A se je potem za to napako opravičil.

Neusmiljene sestre usmiljenke

Poročila iz Irske pravijo, da se je papež sestal z nekaterimi žrtvami zlorab, med njimi tudi z »nasilno posvojenimi otroki«. Za tem pojmom je dolga, okrutna zgodba, ki se je začela že v 19. stoletju, ko so v samostanih, ki so jih vodile sestre usmiljenke, prevzgajali mlada »padla« dekleta. Večinoma so bile nezakonske mamice, mnoge žrtve posilstva, ki so se jih osramočeni starši znebili tako, da so jih poslali k sestram magdalenkam, tako so jim rekli, saj je bila svetopisemska Magdalena spreobrnjena grešnica. Pri magdalenkah pa so pristale tudi preveč koketne, preveč lepe in svojeglave deklice, ki jih je bilo treba preventivno zaščititi.

Dekleta so ob prihodu ostrigli, jim vzeli vse, kar so imele, jih stlačili v raševinaste obleke in jim nadeli kakšno svetniško ime. Do onemoglosti so delale v pralnicah, kadar niso bile tam, so poslušale litanije o grešnosti in morali. Bile so popolnoma zaprte, brez stika z zunanjim svetom, brez obiskov, pisem, časopisov ali česarkoli drugega, kar bi jih utegnilo pokvariti. Komaj rojene otroke so dojile do trenutka, ko so sestre usmiljenke našle posvojitelje. Prihajali so od povsod, predvsem iz Amerike, in usmiljenkam puščali bogate darove. Magdalenke so prisilile nezakonske matere, da so podpisale papirje o posvojitvah, večinoma pa so podpise kar same ponaredile. Nedolgo tega je prišlo na dan, da so med letoma 1946 in 1969 dale v posvojitev vsaj 126 otrok tako, da so bili posvojitelji v dokumentih vpisani kot biološki starši. Veliko Ircev se danes sprašuje, kdo oziroma čigavi sploh so, in precejšnje število staršev s cmokom v grlu pojasnjuje svojim otrokom, da jih je prinesla magdalenska štorklja. Testi DNK so preveč zanesljivi, da bi lahko lagali.

V 60.letih je bilo na Irskem deset prevzgojnih magdalenskih domov in skoznje je šlo kakšnih 30.000 žensk, ki so bile, ko so se rešile posebne vzgoje, nesposobne za normalno življenje tam zunaj. Mnoge so v samostanskih koncentracijskih taboriščih, kjer so bile zasramovane in kaznovane za vsako malenkost, živele do smrti.

V začetku sedemdesetih je samostanski interes za mlade perice upadel, saj so si zasebniki, predvsem pa hoteli, bolnišnice in druge ustanove kupili pralne stroje. Dela in zaslužka ni bilo, ženske so se začele upirati in bežati, največ zgage pa so naredili posvojeni otroci, predvsem iz Amerike, ki so hoteli vedeti, od kod izhajajo. V pocukranih holivudskih filmih običajno gledamo, kako imajo nune posebne mape s posvojiteljskimi dokumenti, v njih lahko mati in otrok pustita pisma z željami, da bi se srečala. Pri magdalenkah vsekakor ni bilo tako, matere so večinoma »umrle« in njihova imena so bila izmišljena, kar so posvojenci seveda ugotovili. Klobčič se je začel odvijati in svet je izvedel za velik cerkveni madež predvsem prek umetniških del, ki imajo s svojo sporočilnostjo izjemno moč. Se spomnite filma Sestre magdalenke?

Zadnji tovrstni prevzgojni dom so na Irskem zaprli šele leta 1996. Država je pri grozljivih ločitvah otrok od mater sodelovala, saj je izdajala dokumente o posvojitvah in je za vse vedela. Pred nedavnim so ob enem takšnih domov odkrili več kot 800 trupelc dojenčkov, pometanih v greznico, eni so bili zaviti v platno, drugi niti to ne. Preiskava pa nikakor ne steče. Predstavniki države se branijo, da so bili nedonošeni oziroma da so jih pokosile bolezni in da tisto sploh ni bila greznica, ampak, no, skupna grobnica. 

Objavljeno v Zarji št. 36, 4. 9. 2018.