Shutterstock

Kostanj, če bi znal govoriti, bi pripovedoval zanimive nostalgične zgodbe. Na primer o tem, kako je bil že v antičnih časih cenjen in pomemben, kako je pomagal prehranjevati družine med zimskim pomanjkanjem živil in pridelkov. Ko je dozorel, so ga nabirali in shranjevali kot dragoceno ozimnico. Otrokom je bil všeč zaradi sladkega okusa.

Kostanjeva drevesa uspevajo po vsem svetu, zelo razširjena pa so prav na sredozemskem območju, kjer imata nabiranje in uporaba dolgo tradicijo. Prepoznavni sadeži v bodičastih ježicah rastejo na visokih drevesih in jeseni padejo na tla, saj so pravzaprav drevesna semena. Takrat postanejo plen nabiralcev vseh vrst, tudi takšnih z velikimi košarami.

V preteklosti so ljudje kostanj nabirali predvsem zato, ker se je ohranil dolgo v zimo in so se z njim dobesedno bojevali proti lakoti. Shranjevali so ga tako, da so ga v kleteh razprostirali po glinenih tleh, tako je imel dovolj vlage in je dolgo ostal svež. Ponekod so ga sušili na pečeh, ga zmeli v moko in jo primešali pšenični ali drugim vrstam moke. Danes vemo, da je kostanj enako kaloričen kot pšenica ali riž, torej je bil upravičeno cenjen.

Pomembno poglavje slovenske zgodovine, čeprav danes žal premalo znano, je povezano s prodajo kostanjev v času Avstro-Ogrske. Takrat so imeli prav prodajalci iz naših krajev skoraj monopol nad ponudbo na cesarskem Dunaju. Železniška povezava je omogočala, da so tja odhajali vsako jesen in si s peko in prodajo kostanja izboljšali socialni in gospodarski položaj. Etnografske študije opisujejo, da so si številni prodajalci kostanja na Dunaju iz prisluženega denarja kupili vozovnico za potovanje iz naših krajev v Ameriko.

Skok v sedanjost: kostanjeva drevesa je še pred nekaj leti zelo ogrožala kostanjeva šiškarica, zajedavec, zaradi katerega bi lahko propadla drevesa po vsem Sredozemlju. Ponekod, kjer imajo prave gozdove oziroma nasade kostanjev za prodajo, je bila škoda velikanska. Z biotsko zaščito z mušico, ki napada šiškarico, je propadanje dreves, kot kaže, vsaj nekoliko omejeno.

Pečen ali kuhan

Iznajdljivost prejšnjih generacij se je pokazala tudi pri pripravi kostanja. Ponekod so ga kuhali, drugje pekli na vročih mrežah nad žerjavico. V zbirkah starih predmetov so shranjene raznovrstne luknjaste ali vrtljive ponve za peko kostanja. Nekateri so ga kuhali v lupini oziroma ovoju. Star nasvet: za lažje lupljenje je treba vodi dodati nekaj žlic oljčnega olja. Drugje so tršo lupino pred kuhanjem odstranili, da se je kostanj skuhal le v mehki »srajčki«. To je, potem ko se kostanj zmehča, mogoče z lahkoto odstraniti in v rokah ostane samo mehko kostanjevo meso. V vodo je treba za boljši okus dodati ščepec soli. Tak način je odličen za pripravo kostanjevega pireja, ta pa je uporaben za pripravo različnih sladic, od krem do zavitkov. Ponekod je še vedno zelo cenjena kostanjeva potica, odlična tradicionalna domača dobrota, ki jo je žal v veliki meri že zamenjala orehova različica.

Danes kostanj, ta čudoviti gozdni sadež, ni več hrana revnih, ki so ga nabirali po gozdovih, ampak zelo cenjena sestavina za pripravo vrhunskih sladic in drugih jedi. Poleg kuhanega ali pečenega si vse leto lahko privoščimo še zamrznjenega, glaziranega v sladkorju ali pripravljenega še kako drugače. V specializiranih trgovinah z biološkimi pridelki je mogoče kupiti kostanjevo moko. Njen okus je nekoliko sladek in se odlično ujame z okusom mandljev, orehov, čokolade, medu, pomaranč in drugega sadja. Primerna je za dietno prehrano, saj ne vsebuje glutena, ima pa veliko ogljikovih hidratov.

Letošnja sezona kostanja se je že začela, zato si privoščimo pečnega na ulici, kuhanega ali pripravljenega v kateri od sladic. V vseh oblikah je nekaj posebnega.

Več v reviji Zarja št. 42, 18. 10. 2016