Kolumna nevrotične gospodinje: Uničevanje je moškega spola
Vsak konec zime, kar upam, da je prav zdaj, zmeraj znova ugotavljam razliko med moško in žensko duševnostjo. Ženske smo namreč rojene, da ustvarjamo, moški, da uničujejo. Druge razlage ni.
Ko pride čas za obrezovanje brajde in grmičevja, se na dvorišču zberejo poleg cenjenega soproga vsi strokovno podkovani sosedje, oče in tast, nekaj stricev in svakov. Obuti v škornje, z delovnimi rokavicami in vsemi sodobnimi pridobitvami v podobi škarij, motornih žag, strgalnikov mahu, lepilcev cepičev in drugih naprav – čakajo na start. Seveda pa je potreben najprej bojni posvet (vojna se namreč začne pri brajdi in nadaljuje pri grmovju), kajti približno polovica prisotnih meni, da je bila lani brajda sijano obrezana in je zanič rodila zaradi vremenskih razmer, druga polovica pa je prepričana, da je bila zanič obrezana in je tako tudi rodila. In potem se vsaka polovica razdeli še na nekaj podpolovic. Eni vlečejo na plan knjige o obrezovanju, drugi se sklicujejo na stoletne izkušnje, ki so Slovencem iz vinorodnih krajev uskladiščene v genih, tretji se po mobitelih posvetujejo z ministrstvom za kmetijstvo. Uboga brajda, ki rodi v najboljših letih dve vedri grozdja, pa se strese od groze. Prej ali slej se krdelo kojotov vendarle vrže nanjo in potem jo sprte strani obrezujejo vsaka s svojega konca, vsaka po svoji metodi, dokler se preklinjajoče in sopeče ne srečajo pri brajdinem deblu. Tako. Opravljeno.
Nato krvoločni pogledi iščejo preostale žrtve, torej živo mejo in rožne grmičke. Ker je bilo zadnji dve leti spomladansko obrezovanje organizirano tako, da ženskega dela družine ni bilo doma, se je zgodil pravcati pomor: na prej razkošni forziciji sem naštela sedem cvetov, hortenzije, ki so jih porezali kar z motorno žago, ne bodo cvetele nekaj let, za lovorikovec pa mi je šele soseda pojasnila, da pravzaprav cveti, če ga tik pred cvetenjem ne obrežeš, kot to počne cenjeni soprog. »Spomladanski rez« se torej nadaljuje tako, da stojim z dvignjenimi grabljami pred forzicijo in jo branim z vsemi kletvicami, ki mi pridejo na misel, hči z vodnim curkom ščiti hortenzije in jasmin, babica pa je okrog svojega ljubljenega grma napeljala bodečo žico in nanjo obesila plakat »Smrtno nevarno! Minirano!« Vendar uničevalci ne popustijo. Ker ne morejo drugega, se znesejo nad živo mejo in jo postrižejo do tal. Da bo bolje rasla.
Še več zanimivosti in odličnih zgodb si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 07. 02. 2023.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
