Mateja J. Potočnik

Kitajska se še kar razvija z neverjetno hitrostjo. Po nekaterih napovedih naj bi do leta 2020 na gospodarskem področju prehitela ZDA. Plače naraščajo celo do 35 odstotkov na leto, kupna moč prebivalcev se je v petih letih podvojila. Če je pred 35 leti milijarda prebivalcev imela približno 25.000 osebnih avtomobilov, jih imajo zdaj samo v Pekingu več kot sedem milijonov.

Kot pove naša sogovornica Metka Lokar, slovenistka in umetnostna zgodovinarka, ki v okviru lektorata Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik tri leta poučuje slovenščino na Fakulteti za evropske jezike in kulture na Pekinški univerzi za tuje študije, Kitajska razmišlja dolgoročno. »Oni načrtujejo za sto let vnaprej. Ker se zavedajo, kako pomembno je povezovanje s svetom, predvsem s srednjo in vzhodno Evropo, pa seveda z Afriko, so začeli vzpostavljati novo svilno pot 21. stoletja. Kitajski trgovci so se od nekdaj zavedali, da moraš za dobro trgovanje poznati običaje in znati jezik države, s katero trguješ.«

Kaj je vas odpeljalo tako daleč iz Slovenije?

Deset let sem delala na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik, kjer sem se predvsem ukvarjala z založniško dejavnostjo, med drugim tudi z urejanjem učbenikov za učenje slovenščine kot tujega jezika. Potem sem šla za Urošem na Kosovo (Uroš Lipušček, dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz ZDA, svetovalec misije Ovseja na Kosovu in rektor največje zasebne univerze na Kosovu, op. a.). Ko sem nekaj let po vrnitvi domov videla razpis, da na univerzi v Pekingu iščejo učitelja za poučevanje slovenščine, sem, čeprav se mi je Kitajska zdela neznansko daleč, v tem videla novo priložnost zase. Poklicala sem Uroša in ga vprašala, ali bi šel tja. Čeprav na začetku nad zamislijo ni bil preveč navdušen, me je potem prav on spodbudil, da sem oddala prijavo na razpis. Tri noči sem tuhtala, ali naj to naredim ali ne. In čez dobra dva meseca sem bila že na Kitajskem.

Kakšni so bili prvi vtisi?

Malo me je bilo strah, tudi zaradi Uroša. Kitajci so precej previdni do novinarjev. Izkazalo se je, da je bil moj strah odveč − zelo lepo so naju sprejeli. Še največji šok za oba je bil njihov onesnažen zrak. Prvo leto sonca sploh nisva videla.

Poučujete na eni od univerz za tuje jezike. Menda se Kitajci učijo več kot sto različnih tujih jezikov.

Naša univerza, ki deluje že od leta 1941, se rada pohvali, da je zibelka diplomacije, sicer pa je res naravnana pretežno jezikoslovno. Ogromno diplomatov, med njimi so tudi številni veleposlaniki, se je v okviru te univerze naučilo tujih jezikov. Kitajcem se zdi zelo pomembno, da znajo jezik države, s katero sodelujejo. 

V Evropi obstaja strah, da nas bodo Kitajci pokupili. Je upravičen?

Mislim, da je strah odveč. Osnova njihovega delovanja je miroljubnost, na teh načelih je zgrajena tudi njihova zunanja politika. Kitajci svetu ne prinašajo suženjstva, ampak nove možnosti in razvoj. To seveda ne pomeni, da bo Evropo v kratkem preplavilo na milijone Kitajcev.

Kako komentirate fenomen načrtnega kitajskega osvajanja sveta, od rodovitne zemlje v Afriki do bank in podjetij v svetu? Kitajci tako rekoč obvladujejo svet že zdaj.

Svet se globalizira in tudi drugi narodi počnejo isto – osvajajo svet. Kitajci se nam zdijo večja grožnja predvsem zato, ker jih je tako veliko.

Več v Zarji št. 33, 16. 8. 2016

Mateja J. Potočnik