In jim natvezla, da je padla po stopnicah. Nismo se preveč spraševali, kakšna zver lahko kaj takega stori dveletnemu otroku, ker iztirjenci pač žal živijo med nami. Bolj nas je vznemirjalo, kako da tega ni nihče opazil – niti oče, babica, sosedje, socialno skrbstvo, zdravstveno osebje, skratka nihče. Za bližnje je bila usoda male mučenice – šok. Se lahko kaj takega dogaja čisto blizu nas, pa ne opazimo, ne zaznamo, se ne odzovemo, in kaj storimo, če so znamenja za nasilje nad nemočnimi otroki dokaj jasna? Zavedajmo se namreč, da smo sostorilci, če za nasilje vemo, a o njem molčimo.

Ob takšnih grozljivih dejanjih, kot je smrt jeseniške deklice, se vsi počutimo nekoliko krive, čeprav s konkretnim primerom nimamo nobene zveze. Sprašujemo se namreč, kaj bi sami storili, če bi se dogajalo blizu nas in bi za to vedeli ali vsaj slutili. Kako visok je naš tolerančni prag do nasilja in koliko poguma imamo, ko se je treba vmešavati v družinske zadeve drugih?

Otrok je moj! S prijateljico, tudi novinarko, sva sedeli v njeni kuhinji in pili kavo. Iz spodnjega stanovanja se je slišal naraščajoč hrup, vmes pa predirljivi ženski kriki, grozeč moški bas in otroški jok. »Spet to počnejo,« je rekla prijateljica, spogledali sva se, skočili pokonci in kot furiji zdrveli do njihovega stanovanja. Niti pozvonili nisva, ampak sva kar s pestjo razbijali po vratih, brez težav sva jih odprli, ker niso bila zaklenjena. Zagledali sva takšen prizor: moški je tekal za žensko, ona pa z nečim v roki za kakšnih pet let staro punčko, ki je bila vsa zaripla od joka. Ko sta naju starša zagledala, jima je bilo pri priči jasno, zakaj sva vdrli v stanovanje. »Otrok je moj in lahko z njim počnem, kar hočem,« se je zadrla ženska. »Se pravi, da ga lahko spečete na žaru,« sem se zadrla še jaz. Umolknila sta, saj sta najbrž doumela nesmiselnost te zelo pogoste trditve o lastništvu otroka. In potem sva s prijateljico menjaje zelo glasno predavali o pravicah otrok in obljubljali policijo in socialno skrbstvo, če slišimo iz njihovega stanovanja samo še droben cvilež. In res ni bilo več slišati ničesar, tiho so bili kot miši.

Po tistem naju je ženska zelo prijazno pozdravljala, on pa je pogledal vstran, če smo se srečali. Čez čas so se odselili. Še danes mi pride zgodba na misel vsakič, ko kje zasledim grobosti do otrok. Sva ravnali prav? Bi morali obvestiti policijo in socialne delavke? Otroka lahko mučiš tudi za zaprtimi okni in pod odejo, da nihče ne sliši … In navsezadnje sploh ni treba, da ga tepeš, pa ga lahko kljub temu spraviš na rob norosti in mu za večno uničiš življenje.

Dve generaciji nasilnežev. Tragičnih zgodb, kakšna je ta o jeseniški punčki, na srečo ni zelo veliko, največkrat prispejo iz tujine in imajo vse podoben vzorec: otroka maltretirata mama (ali vsaj tega ne prepreči) in očim, ki neredko ni zaposlen. Zgodi se tudi, da se nad otrokom znaša mama, medtem ko je oče v službi. Takšni ljudje niso normalni, pravi strokovnjakinja za psihoterapijo dr. Katarina Kompan Erzar s Teološke fakultete. Za osebnostno ranjene, nezrele ljudi »garata« vsaj dve generaciji, ki vse težave rešujeta z grobostjo. Zelo smo nagnjeni k temu, da se znesemo nad najšibkejšim, ko bi se v resnici morali soočiti s seboj, pravi in pribija: »Otrok ne more biti razlog naših stisk. In konec.«

Več v Zarji, št. 28, 12. 7. 2016