Prepričana sem tudi, da je izbor ljudi, ki jim je res treba pomagati z nabirkami, pogosto opravljen zelo na hitro in tudi brez kritičnega premisleka, a z zavedanjem, kaj se bo bralo in gledalo.

Saj sem verjetno že kdaj napisala, a bom še enkrat! Če gre za nesrečo, če revežu pogori hiša, jo odnese voda ali plaz, je treba pomagati. Ljudje so si v nesreči vedno pomagali. Danes se je zgodilo tebi, jutri se lahko meni.

Tudi ko udari bolezen, ko prej delaven človek ne zmore več delati, so stiske pogosto tako hude, da s tistim, kar primakne država, ne gre. Ni v redu, a tako je. Treba je pomagati.

A vse zgodbe niso take. Bom zelo naravnost povedala, da me tudi televizijska oddaja z zgodbo o mladi družini s petimi otroki, ki nima svoje strehe nad glavo in se vsakih nekaj mesecev seli, ni prepričala. Pa niti ne zato, ker se mi posebno obupani niso zdeli, tudi dvom, zakaj se morajo ravno oni vsakih nekaj mesecev seliti, sem potlačila. Najbolj me je zmotilo, da o delu, o poskusih, da bi kakšen evro tudi sami zaslužili, zgovorna mamica ni rekla niti besede. Ne vem, zakaj jih novinarka ni vprašala. Ali morda vsaj mladi očka, ki je bil videti povsem pri moči in je tudi mamica povedala, da je vešč zidarskih opravil, ne išče zaposlitve? Ker niso nič rekli, verjetno ne. In ker ne, potem res potrebujejo pomoč, da bi nekje na drugem koncu Slovenije popravili podrtijo, ki so se jo namenili kupiti s posojilom. Ampak kako posojilo, če ni prihodkov? Iz socialne, otroških dodatkov morda? Takole čez prst jih je na mesec vsaj za kakšnih 1200 evrov, v ta znesek subvencije za šolarje niso vštete. Tu je še dodatek za veliko družino in morda še kaj. Kakor koli, za sedem ljudi to ni veliko, a v resnici, če bi bila oba zaposlena, ne bi zaslužila kaj prida več. Če sploh. Dilema je znana: se mi sploh splača hoditi v službo za teh sto ali dvesto evrov več?

Legitimno vprašanje. Odgovor pa je zanesljivo drugačen, kot se zdi na prvo žogo.

Boris Kosec, vodja zavetišča za brezdomce, je pred kratkim, ko je govoril o socialni podobi družbe, izjavil: »Laž je, da imajo vsi enake možnosti. Razlike so vidne že v vrtcu.« Čista resnica. Res so vidne, zelo so vidne, a žal ne le v imenitnih opravah otrok, zimovanjih in plačljivih športnih dejavnostih.

Veste, kaj se meni zdi za zdravo odraščanje in socialno vključenost otrok najpomembnejše? Vzor. Vedenjski vzorec v družini. In ta je v družinah, v katerih se odločijo, da je bolje živeti od sociale kot od dela, hudo sprevržen. Delo ima več podob, a delo je vedno delo. Delo ni le redna služba v tovarni ali uradu, je tudi delo doma, je delo na daljavo, so občasna dela. Ja, tudi delo na črno je delo, je tudi delo na polju. Vse to je delo. Vsi delajo, zato da bi osmislili svoje življenje in preživeli družino. In otroci rastejo z vedenjem, da je delati treba. V zibel jim je položeno spoznanje, da se ne dela le za ljubi kruhek, ampak tudi za samospoštovanje, osebno rast in družbeno umestitev. In zato so časi, ko je težko najti delo, tako grozni. Ne nazadnje je tudi iskanje dela delo. Naporno delo, ki pa običajno obrodi sadove.

Veliko huje je v družinah, v katerih se prepričajo, da se delati ne splača. Saj gre tudi s socialo, Rdečim križem, Karitasom. Ni jih tako zelo malo. In vzori vlečejo. Za ta miselni premik niso zaslužni le mediji, še večji greh je na vseh, ki bi morali procesirati vse, ki znajo brez dela bogateti, tudi s krajo vsega nekdaj skupnega, in spravijo v nesrečo na tisoče poštenih in pridnih. Razočaranje lahko razčloveči vsakega človeka. Pa saj nisem nor, da bom delal, če gre tudi drugače! In tako ne gre iz generacijo v generacijo le revščina, kot pravi Kosec, ampak tudi življenjski vzorec, zaradi katerega se iz nje nikoli ne bodo izkopali.