Nikoli se ne ve, kdaj bo v prepolno čašo ljudskega nezadovoljstva padla tista usodna kapljica, ki bo šla čez rob. Te dni Hrvate vznemirjajo in skrbijo številne nesrečne zgodbe: prva je o posiljevalcu lastne hčerke, druga je zgodba o 29-letnem pedofilu, ki je otroke izkoriščal za snemanje pornografije, tretja, ki se vleče že nekaj dni, pa je tudi zastrašujoča: inšpekcija je (namerno?) spregledala več ton okuženega mesa. Novinarji so izbrskali podatke o tem, da se v državo uvaža nekakovostno meso, staro tudi do deset let, da to meso neredko dvakrat zamrznejo, da ga pogosto prepakirajo in spreminjajo rok uporabe. Dokaze prikrijejo, carinskega nadzora ni.

A carina ima očitno pomembnejše delo. V uradnem jeziku in suhoparno odgovori na vprašanje, kako je mogoče, da sta se dva carinika, opremljena kot pripadnika posebne enote, neusmiljeno spravila nad dedka, ki je na kamniti ograji v Kaštelih prodajal venčke. »Z zakonom o carinski službi je predpisano področje dela carinskih uslužbencev, ki zajema tudi nadzor in preprečevanje opravljanja neregistrirane dejavnosti, pa tudi nadzor nad izvajanjem predpisov pri opravljanju dejavnosti trgovine.« Pika.

In ljudje so ponoreli. Vso noč so pisali ogorčena sporočila na Facebook Slobodne Dalmacije, ki je objavila novico, ob njej pa tudi sliko skrušenega, a dostojanstvenega dedka in dveh carinikov, ki sta z vso opremo na sebi videti, kot da nastopata v kakšnem ameriškem kriminalnem filmu.

Bi morali biti cariniki socialno dovzetni? Je zakon za vse enak ali se samo bogatim gleda skozi prste? Bi morala imeti carina socialni čut? Ljudje se zgražajo nad tem, kako kruta je socialna neobčutljivost države: »Pišimo, pišimo si in objavljajmo svoje mnenje. Poiščimo dedka … Rad bi od njega kupil venček … Polepšajmo mu božič, stopimo skupaj, da vidimo, kako močni smo … Od njega so zlahka obrnili glavo, saj je več kot jasno, da ni noben velik serijski prevarant,« so pisali ljudje v želji, da bi s tem prisolili klofuto brezčutnim uradnikom.

Novinarji so dedka našli. Zvonko in njegova žena Ankica sta vzorčni primer tihe skromnosti, ki je na milijone svetlobnih let daleč od sveta velikih prevar, kakršne so preplavile ta naš svet. Ankica je spletla nekaj adventnih venčkov iz vej in suhega cvetja, Zvonko jih je odnesel na kamnito ograjo pred trgovino. Dostojanstveno je stal tudi takrat, ko sta carinika pisala zapisnik. »Če bo kazen visoka, je ne bom plačal, ker preprosto nimam toliko denarja. Naj me pošljejo v zapor, kamor očitno spadajo takšni kriminalci, kot sem jaz,« je dejal Zvonko.

»Nabiram vejice, zbiram storže, ljudje pa mi dajo stare okrasne kroglice, ki bi jih sicer vrgli v smeti. To, kar prodava pred prazniki, porabiva za moje zdravljenje in toplice, ki si jih sicer ne morem privoščiti. Hudo sem bolna, sem stoodstotna invalidka in nujno potrebujem zdravljenje. Ti okraski naj bi bili najin blagoslov, zdaj pa zaradi njih preživljava pravo kalvarijo. Vendar naju ob tem tolaži moralna podpora ljudi, ki se nama oglašajo iz vse države,« je povedala Ankica. Obema je neskončno neprijetno zaradi zanimanja, ki sta ga vzbudila med novinarji Slobodne Dalmacije in v javnosti.
                                                   ****
Ta zgodba bi se zlahka zgodila tudi na naših tleh, če pomislimo na posameznike, ki si prizadevajo tako ali drugače preživeti, ki poskušajo za štirimi stenami in po tihem »na črno« svoj družinski proračun malce povečati, tako da prodajo vrečko čaja, izvezen prt ali pletene nogavice, ne da bi ob tem prijavili osebno dopolnilno delo, in torej ne izpolnjujejo birokratskih pogojev za trgovanje na odprtem oziroma za stojnico.
Če bi kakšen slovenski dedek znal na Facebooku ustvariti svoj poslovni profil in bi prijavil dopolnilno delo ali popoldanski s. p., bi lahko prodajal svoje venčke, če bi seveda lahko plačal najmanj 30 evrov za stojnico oziroma vsaj polovičko – 20 evrov. Če vsega tega ne zna in ne zmore, mora pač za štirimi stenami svojega prebivališča tiho trpeti pomanjkanje.
Narobe svet.