Berem različna deljena mnenja o soli in se mi od vsega tega že meša. Nekateri pravijo, da bi morali uživati izključno jodirano sol, drugi pa svarijo, da je prav ta najbolj problematična. Nekateri pišejo, da je to zdravilo za ščitnico, drugi svarijo, da prav zaradi nje lahko nastane avtoimunska bolezen ščitnice. Nisem lena in pasivna potrošnica, poglabljam se in berem informacije, vendar moram priznati, da se v takšni poplavi protislovnih nasvetov ne znajdem več. Zelo spoštujem vaš projekt in poglobljenost, s katero se lotevate vsega, kar vzamete pod drobnogled. Upam, da mi boste lahko pomagali tudi pri tej temi. Adela K.

Zgodba o soli je še ena tistih, ki jasno pokažejo, kako škodljivo je odpravljati problem, preden ga sploh razumemo.

Če se vrnemo na začetek, narava soli ni ustvarila kot beli strup. Naravne oblike soli ne vsebujejo aluminija (proti strjevanju), niso »očiščene« »nepotrebnih« primesi drugih rudnin in vsebujejo zelo majhne količine joda.

Ko znanstveniki danes preučujejo škodljivost soli za naše ožilje, pozabljajo, da je industrija iz soli naredila nevarno živilo – je eden izmed belih strupov, ki se postavlja ob bok rafinirani moki in rafiniranim maščobam.

Namesto da bi denar davkoplačevalcev in potrošnikov usmerili v sistematično raziskovanje razlik v delovanju naravne in industrijsko predelane soli ter vseh oblik soli, ki se uporabljajo kot konzervansi v predelavi živil, nas na splošno svarijo pred vnosom soli.

K uvedbi jodirane soli v prehrano je pripomoglo opazovanje, da ljudje ob morskih obalah nimajo golšavosti – to so pripisovali uporabi morske soli, ki vsebuje jod. Po napačni domnevi, da je več bolje, so se odločili, da bodo količino joda v soli še povečali, ker prebivalci, ki so oddaljeni od morja, uživajo tudi manj rib in školjk. Verjetno so si predstavljali, kako bodo z eno samo potezo hitro in poceni odpravili težavo. 

Naj spomnimo: golšavost je bila pogosta v prvi polovici prejšnjega stoletja, ko sta dve veliki vojni prizadeli prebivalstvo, osiromašili jedilnike in ustvarili neznansko količino stresa, ki, kot danes vemo, močno prizadene tudi ščitnico.

In tako je namesto priporočila, da bi zaužili več rib, morskih sadežev, drobovine, mlečnih izdelkov, špinače, ohrovta, koruze, jabolk in hrušk, verjetno bilo bolj preprosto predpisati jodiranje soli, s katerim naj bi ceneje in hitreje odpravili morebitno pomanjkanje joda.

Znanost se danes rada pohvali, da je z jodiranjem golšavost odpravljena. Pa je res?

Golšavosti mogoče res ni več, vendar še zdaleč ne moremo reči, da se ščitnici danes godi bolje. Zadostuje, da si ogledate, kako iz leta v leto raste poraba zdravil za ščitnico, in vam bo jasno, da bi znanost namesto zmage prej morala priznati še eno hudo zmoto.

Nadaljevanje preberite v Zarji št. 36, 6. 9. 2016