revija jana

Vprašanje sem izluščila kar iz vašega romana Šola za delikatne ljubimce: »Odkar se je pojavil patriarhat, verjetno pred ne več kot deset tisoč leti, traja brez prekinitve vse do danes.« Vmes so vznikale in propadale kulture, podrejenost žensk, tudi v najbolj grobem pomenu te besede, pa ostaja. Zakaj? 

Vsaka država še danes obstaja zaradi priliva državljanov z rojstvom – osnova vsake oblasti je torej kontrola ženskega telesa, predvsem rojevanja. Ali ste morda opazili, da so borci proti splavu, za »tradicionalno« družino, obenem borci proti priseljevanju, proti »tujcem«? Gre za osnovne principe patriarhata, ki vedno, tudi danes, koketira z evgeniko, rasizmom in seveda nacifašizmom. Patriarhat je neizmerno krut: invalidne moške novorojenčke so pobijali, ženski novorojenčki se še danes marsikje puščajo brez zdravstvene zaščite, pozneje brez šolanja: grozot je ogromno. V razvitem svetu je patriarhat moška komoditeta, s katero kapitalizem računa in jo izkorišča, tudi s tem, da ustvarja specifično žensko potrošništvo. Denimo, idiotsko vprašanje, ali bodo ženske manj ženstvene, če se kot feministke borijo za svoje pravice (ki so človekove pravice), pa skrb, da sodobna gibanja žensk »pretiravajo« z omejevanjem odnosov med spoli (ah, ljubezen trpi, če se moški boji!) in podobne neumnosti. Epidemija je jasno pokazala, da se je nasilje v družini, ta esencialna oblika patriarhata, povečalo, ko so bili vzpostavljeni pogoji za »tradicionalno« družino (izolacija in nezmožnost samostojnega odločanja ter blagodejne osamljenosti, omejenost gibanja, polna hiša). V Sloveniji, kjer je nasilje po nekaterih ocenah naraslo za 30 odstotkov, stanje postane še bolj groteskno, ko si v javnosti pripombe o feminizmu in »tradicionalni« družini dovolijo cerkvene osebnosti – zapriseženi devičniki! Da niti ne omenjamo svobode spolne opredelitve, ki je človekova pravica. Prepričana sem, da je deset tisoč let bilo dovolj in da ukinitev patriarhata lahko izvajamo skupaj z reševanjem planeta.

Komunizem oziroma socializem sta si domišljala, da sta ženskam zagotovila enakopravnost. Ni bilo čisto res, kajne?

Enak proces spremljamo v vseh znanih revolucijah: na začetku imamo striktno spoštovanje enakosti spolov na osnovi programskih tekstov 19. in začetka 20. stoletja, pa svobodno ljubezen in drugo, pozneje pa pravila in tudi zakoni postanejo ohlapnejši. Jugoslovanski primer je bil res specifičen, o tem je odlično knjigo napisala Lidija Sklewicki: po vojni je AFŽ imela skoraj dva milijona članic, KP pa komaj decimalko tega. Ženske so bile velika politična skupina, glavna opora za prostovoljno delo, socialno pomoč in vse možne akcije, seveda pod vodstvom KP. Ko je KP prekinila povezavo z ZSSR in Stalinom, je AFŽ postala nevarna – lahko bi se ženske odločile drugače. Zato je bila AFŽ politično blokirana in končno ukinjena, ostale so samo ženske v KP, med katerimi so bile tudi prepričane borke za ženske pravice. Drugi udarec je prišel po gospodarski reformi sredi 60', z uvajanjem potrošništva in ženske kot objekta – jugoslovanska časopisna pornografija se je prodajala na črno po vsem sovjetskem svetu in je škandalizirala zahodne turiste ... Ampak do konca so se zakoni spreminjali v prid ženskim pravicam, šele po razpadu Jugoslavije je hitro prišel pravi back-lash. Patriarhat se brez težav prilagaja kateremukoli družbenemu, ideološkemu, verskemu sistemu.

Vojne ne moreš dobiti brez žensk in tudi revolucije se ne da izpeljati brez soglasja ter podpore žensk. Atenke so rojevale in vzgajale državljane, same pa niso bile državljanke. Je telesna šibkost (pa še to zmeraj ne drži) tisto, kar nas potiska v drugorazrednost? Ali pa se sumi, da imamo zaradi manjše glave tudi manj možganov? 

V antiki je ženski spol bil drugo pleme, ženska seksualna moč pa superiorna nad moško. Vprašanje ženskih pravic so ostro zastavljali v atenski demokraciji, to jasno beremo v tekstih gledališča, pomembne institucije demokracije. Tudi znaki uporniških akcij žensk obstajajo. Vse drugo je samo preventivna izmišljotina filozofov, cerkve in znanstvenikov iz preteklosti, danes pa edino šarlatanov. 

Kaj pravzaprav piše v različnih svetih knjigah o odnosu moškega (torej »človeka«) do ženske? Kajti različni sveti možje se izgovarjajo, da je neenakopravnost pač zapovedana, čeprav ne morejo (recimo v Koranu) pokazati odlomkov, kjer piše, da mora biti en spol popolnoma podložen drugemu. 

Odgovore na to vprašanje daje feministična teologija, disciplina, ki se je razvila predvsem v protestantskih/evangelističnih krogih na mnogih univerzah (posebej v Nemčiji). Tu je denimo vprašanje spola judovskega boga, krščanskega boga – na osnovi virov, morda starejših od Biblije: bog je lahko tudi Ona. Feministična teologija je prava poživitev teologije, ki sicer že dlje časa izrazito stagnira. Interpretacija svetih tekstov lahko gre tudi v pragmatično smer: v 90' sem srečala sudansko odvetnico, ki je na osnovi Korana branila ženske, obtožene denimo za prešuštvo – kazen je bila kamenjanje do smrti in podobno. Povedala je, da je vse procese dobila. Relevantnost svetih tekstov je danes predvsem književna in antropološka, torej že spet domena učenih: večina vernikov pozna samo nekaj osnovnih molitev. 

Več v reviji Jana št. 50, 14.12.2021

revija jana