revija jana

V življenju sem videla na tisoče jaslic (mnoge tudi po službeni dolžnosti) in tudi v tisti špilji v Betlehemu, kjer se je rodil največkrat upodobljeni in najbolj čaščeni dojenček na svetu, sem bila. Čeprav so prizori Jezusovega rojstva neredko precej kičasti, so zmeraj tudi ganljivi. Pričajo pač o okolju, kjer so nastali, o predstavah, ki jih imajo v posamičnih delih sveta o tisti noči, ko je čez nebo švignil svetleč komet in oznanil, da se je zgodilo nekaj velikega, pa tudi o veliko časa in truda, vloženega v jaslice. Božič je pač praznik, ki ogreje verne in neverne, vleče nas v toplino družinskih vezi in razkošje okusov, ki spominjajo na babičino kuhinjo. 

In vendar je betlehemski dojenček predvsem simbol upanja, ki se rojeva vsak konec decembra, ko je dan že za nekaj minut daljši – da bo naslednje leto bolje ali še bolje. Zelo veliko razlogov za upanje, če ne kar čudež, imamo kot nacija – ko je Slovenija končala predsedovanje, jih je istočasno dobila od evropskega parlamenta po glavi z resolucijo o temeljnih svoboščinah in vladavini prava, eno in drugo je namreč pri nas ogroženo. Evropejci seveda ne razumejo, da te vlade in njenih, ki jih je nastlala po vseh pomembnih ustanovah, nismo izvolili, ampak se je povzpela na oblast s strankarsko matematiko. Kritika zadeva vse državljane in se glasi: če večina ne misli tako kot oblast, zakaj jo potem prenašate? Kako smo sploh zašli v smrdljivo politično močvirje?

Čas pred aprilskimi volitvami (če bodo, neobvladan covid bi bil lahko za vlado primeren razlog, da jih prestavi) je to pot vendarle čas upanja – in trdega dela. Namesto novih obrazov, ki vsakič pretentajo volivce, so se nevladne organizacije in gibanja povezali v Glas ljudstva, ki ima zelo jasne zahteve za nove in stare obraze. In ker so v gibanju tisti, ki so izpeljali referendum o vodah, je precej jasno, da tudi kandidati na volitvah ne bodo mogli mimo njihovih zahtev. Predvsem pa lahko upamo, da bodo spravili na volitve mladino, ki je bila na dosedanjih državnozborskih volitvah mlačna. Ah, saj se itak nič ne bo spremenilo, je večina zamahnila z roko.  

Pa se bo, mora se spremeniti. Kaj vse si želimo, so nam na javni tribuni, ki jo je pripravilo gibanje Bodi sprememba, pripovedovali eminentni gospodje in gospe, ki jih javnost ceni in spoštuje. Ne dopustimo, da se fašizacija družbe nadaljuje. Ustava ni priročnik, ampak temeljni dokument, ki zavezuje. Ustvarimo družbo, kjer ne bo veliko bogatih, a tudi revežev ne bo. Delitev na levičarje in desničarje je neumna, zajeti je treba ljudi vseh mogočih nazorov, ki so se pripravljeni potruditi za razvoj države (in ne predvsem za svoj žep). Kultura obnašanja in komuniciranja je temelj vsakega uspešnega podjetja, pa tudi vsake normalne politike … Ne ve se, ali se bo kateri od sodelujočih na tribuni vključil v aktivno politiko in pomeril na volitvah, gotovo pa bodo pripravili teren za razmislek o prihodnosti države. In črno listo politikov, ki bi morali izginiti v sončni zahod, nekateri pa kar v zapor. Ne le upamo, ampak kar verjamemo, da bo vsem velikim besedam stal na repu Glas ljudstva ter preverjal, kako se njihove zelo jasne (in s širšo javnostjo usklajene) zahteve ujemajo s programom strank in njihovih kandidatov.

Pravkar sem v časopisu ošinila naslov »Hrana bo dražja ali pa je sploh ne bo«. In Vizjak se v parlamentu priduša, da zares ni nameraval sodnikom streti jajc. Ljubi betlehemski dojenček, prosi za nas! 

Revija Jana št. 51, 21.12.2021