revija jana

Do napovedanega koncerta v Stožicah ni več dolgo. Ga boste sploh lahko izpeljali?

Osnovna ideja je, da izpeljemo koncert ne glede na razmere, če bo to dovoljeno. Stožice so rezervirane, vstopnice so v prodaji, zelo malo jih je še. Bila jih je manj kot polovica, ker bodo stoli tudi v parterju. Kot družba moramo delovati tudi v izrednih razmerah. Nikjer ne piše, da bodo naša življenja potekala v miru, solidarnosti in ljubezni, da se nam ne bo nikoli nič hudega zgodilo. Poskušamo biti kos življenjskim izzivom.

Verjetno je stres kar velik, ker se ukrepi lahko čez noč spremenijo, in adijo, koncert ...

Za vse je enako, zato se v tem ne počutim osamljenega. S tem moramo živeti.

Ali opažate, da so ljudje bolj nestrpni, kot so bili pred covidom?

To opažam pri sebi, saj se skoraj nič ne družim. Moje razpoloženje niha kot vreme. Vlečejo se minute, sekunde … Včasih se sprašujem, ali bo sploh kdaj konec. Kar opažam pri sebi, verjetno opažajo tudi drugi. Nekatere to bolj prizadene kot druge, nekateri pa se mojstrsko delajo neumne. Take situacije so lahko individualni preizkus, pa tudi širše družbeni, saj kaže, kako znamo reagirati, se prilagoditi razmeram.

Pogoj PCT jemljete resno, na vratih studia imate znak, da je potreben za vstop. Ali je tako predvsem zaradi vaše žene Barbare, ki je zaradi svojega zdravstvenega stanja verjetno bolj ogrožena?

Jasno je, da je koronavirus resna stvar, ki je bila že za mnoge usodna. Ne potrebuješ veliko razuma, da bi dojel, da je stvar resna. Tudi sam sem v letih, ko je treba tak virus jemati resno, zato delujem samozaščitno, kolikor se le da.

December je vaš mesec – začne se z vašim rojstnim dnem. Kakšno je bilo tokrat praznovanje?

Nisem praznoval, tako kot po navadi ne. Če se kdo spomni na moj rojstni dan, je prav, drugače pa tudi v redu. Na ta dan se počutim enako kot vse druge dni. Običajno prideta kakšen prijatelj iz benda in še kakšen ožji prijatelj v studio. Vsako leto se spomnim, da imam eno leto več, a ker za to nisem naredil nič posebnega, ne pripravljam zabav.

Se spominjate decembrskih praznikov v otroštvu?

Iz otroštva se spominjam samo Dedka Mraza, ki je prišel v vrtec ali k mami v službo. Obvezno je bilo fotografiranje z njim. Vedno sem le želel darilo, nisem pa mu želel sesti v naročje, saj sem imel neki čuden občutek glede tega. Božička in Miklavža nisem poznal, ker nisem bil vzgajan v krščanskem duhu. Zavedal sem se tudi teh dveh mož, kaj več pa ne, ker tudi moji sosedje niso poznali drugega kot Dedka Mraza. Zame je božič torej novost.

Kljub temu pa imate koncert ravno na božič. Kako to?

Občutek imam, da je ta datum izbral mene in ne jaz njega. Sedaj sem 25. december že ponotranjil in ga skušam razumeti kot daljno sliko krščanskega verovanja. Nekako sem se vpeljal v to, da je nekaj posebnega. Takrat je solsticij in se začne nov čas, dnevi se začnejo daljšati, obrnemo nov list in podobno. Take stvari mi gredo po glavi.

Več v reviji Jana št. 51, 21.12.2021