Diagnoza rak spravi bolnika in njegove bližnje praviloma v paniko, pri tem seveda nič ne pomagajo pojasnila, da niso vse oblike raka enako usodne in da je pomembno, v kateri fazi je bila bolezen odkrita. Ko se ljudje izkopljejo iz obupa in strahu (če se), so pripravljeni narediti vse, da bi ozdraveli – in takrat presenečeni ugotovijo, da je na tem svetu pravzaprav nenavadno veliko zdravil, ki »zanesljivo« zdravijo raka. Če zboliš v Angliji, ti da zdravnik seznam priporočenih alternativnih metod, ki podpirajo zdravljenje uradne medicine, če zboliš pri nas, se znajdeš v blodnjaku različnih terapij, pripravkov, nasvetov in prepovedi – med vsem tem bi se morali bolniki (ki si to finančno lahko privoščijo) znajti kar sami. In se, nekateri uspešno, kar pomeni približno tole – bolezen se kljub drugačnim napovedim ustali, postane obvladljiva ali celo izgine. Zato vam tu in tam tudi predstavljamo ljudi, ki so pri obvladovanju raka ubrali drugačno pot. Eden izmed njih je Franc Kunej, ki se proti raku bori s sirupom iz aloje. Ne, ni pomota, gre za istega Kuneja, ki je bil zelo visoko v carinski upravi, diplomat na Dunaju, avtor odmevne knjige Zamolčana Istra in še kaj.

Kdo je Franc Kunej? Upokojenec in nekdanji študent medicine, pravi. »Leta 1958 sem vpisal medicino v Zagrebu, predstavljal sem si samega sebe v operacijski dvorani kot srčnega kirurga. Potem mi  je umrl oče, mama je doživela šok, iz tega se je razvila depresija in tako sem po končanem prvem letniku pavziral, ker je bilo pač treba poskrbeti za družino. Nato sem končal še drugi letnik, bil sem v zadnji  generaciji pri akademiku Peroviću, potem pa so mi vzeli štipendijo, češ da sem nezakonito prekinil študij.« Brez štipendije ni mogel nadaljevati na medicini, vpisal se je na ekonomijo ter se preživljal z inštrukcijami in priložnostnimi deli. V drugem letniku je dobil štipendijo od zvezne carinske uprave in njegova karierna pot je bila tako zakoličena.

»Ljubezen do naravnih pripravkov pa me ni nikoli minila, obdržal sem stike z bivšimi kolegi v Zagrebu pa tudi tistimi v Sloveniji, ki se s tem ukvarjajo. Tako imam danes sorazmerno širok krog znancev in prijateljev med zdravniki, poleg tega sem takrat, ko sem bil na carini v Ljubljani, pomagal veliko zdravil in medicinskih pripomočkov 'skoz spraviti', predvsem za onkologijo, pa tudi za druge oddelke. Pogoji za uvoz so bili v Jugoslaviji namreč težavni. Dolga leta sem delal v carinski reviziji in imel sem podporo šefa, Srba po rodu, ki je razumel stisko zdravstvenih ustanov in je bil moj zaupni pomagač.«

Ruski recept. V literaturi je mogoče najti kar nekaj navodil, kako narediš zdravilo proti raku iz aloje, znana je tudi knjiga brazilskega patra Romana Zage, ki govori o tem. Kako je torej Franc Kunej prišel do svojega recepta? Pripoved je vsekakor zanimiva: »Leta 1971 sem delal samo carinske preiskave, hotel sem vse videti in vedeti in tako sem na začetku julija šel v Romunijo. Ravno so se končali manevri Varšavskega pakta in zanimalo me je, kakšna je videti država po tem. Imel sem kaj videti. Na črnomorski obali sem se naselil v kampu, zvečer so prišli še Čehi, s steklenico cezarja sem se jim šel  predstavit in spoprijateljili smo se, kmalu smo skupaj kuhali in pekli. Eden od njih je bil zdravnik onkolog in pripovedoval je zgodbo z nekega kongresa onkologov, ko je ruski predavatelj,  sicer znan akademik, opisoval zgodbo svoje bolnice, ki so jo odpisali; živela naj bi še največ pol leta. Po dveh letih  je prišla na pregled in ta je pokazal, da ni več nobenih znakov raka.«  Seveda je profesorja zanimalo, kaj je počela, jedla, pila, vse si je zabeležil – med drugim se je zdravila s sirupom iz aloje.  Češkega onkologa je zanimal recept in profesor ga je pri večerji povedal. Zapisal si ga je kar na papirnati prtiček. S Kunejem sta obdržala stike in ko je prišel z družino na počitnice k nam, jih je pričakal v Ljubljani in jih peljal na kosilo, on pa mu je prinesel obljubljeni recept. »Tako sem prišel do primarne informacije, vendar se s tem takrat še nisem ukvarjal. Ko pa se je prijateljeva sestra borila z rakom, sem se spomnil na to in naredil pripravek kar pri njej doma, bila je namreč pripravljena poskusiti. Gospa še danes hodi po Ljubljani.  Vmes sem še svoji kolegici pomagal, potem ko sem se po štirih letih in pol vrnil z Dunaja, pa me je prevzela misel, da bi lahko pripravek še komu rešil življenje.«

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 23, izid: 10. 6. 2014).

---