revija Zarja

Včasih je resničnost boljši vir svetlih zgledov kot vsa literatura tega sveta. To prav gotovo velja v primeru gospe po imenu Irom Šarmila Čanu, ki si je s svojim velikim srcem in jekleno voljo prislužila vzdevek »železna dama iz Manipurja«. Letošnji deveti avgust je za večino nas najbrž minil brez posebnega pomena … A 44-letna Šarmila si ga bo za vedno zapomnila po tem, da je na ta dan prekinila najdaljšo gladovno stavko v zgodovini človeštva. Stavko, ki se je raztegnila na reci in piši celih šestnajst let. Po vsem tem času jo je prekinila z nekaj kapljicami medu, ob katerih je na plastičnem stolu pred bolnišnico, v kateri je preživela večino stavke, planila v solze. Tega dela tvojega življenja, so najbrž govorile solze, je zdaj nepreklicno konec.

Bianko menica za barabe. Morda najbolj zanimiv vidik njene šestnajstletne kalvarije bi bil ta, da je šlo v celoti za altruistično početje. Da najlepših let svojega življenja ni žrtvovala na oltarju lastnih potreb ali koristi, temveč je svoje krhko žensko telo v celoti zastavila za pravico in javno dobro. Njena podoba – bleda, razmršena, z večno cevko skozi nos – je po vsej Indiji postala poosebljenje odpora proti krivični in morilski zakonodaji, s katero skuša indijska vlada že desetletja krotiti uporniške težnje v nepokornih zveznih deželah. Šarmilin rodni Manipur na severovzhodu Indije je ena izmed teh dežel.

Že daljnega leta 1958 je indijska vlada sprejela zakon o posebnih pooblastilih varnostnih sil. Ta predpis v sedmih najbolj uporniških zveznih državah orožnikom podeljuje pravico do uporabe smrtonosne sile, če obstaja »razumen sum«, da nekdo deluje proti indijski državi. Poleg tega lahko brez naloga vdirajo v domove in s silo razbijejo »shode«, na katerih se je zbralo več kot pet ljudi.

Kar se seveda sliši kot mokre sanje vsakega diktatorja in/ali norca, ki ga je kdaj zasrbel prst na sprožilcu. A kaj je pri tem najhujše? Zakon vojake in paravojake tudi varuje pred sodnim pregonom. Za vse zgoraj našteto jim lahko sodijo le s posebnim dovoljenjem zvezne vlade, ki pa ga vlada le redko blagovoli izdati. V seštevku je torej to bianko menica za barabe. Predstavniki lokalnih nevladnih organizacij tako poročajo, da je bilo pod plaščem te groteskne zakonodaje v tridesetih letih v Manipurju brez kazni pomorjenih več kot 1500 nedolžnih ljudi.

Potem pa je napočil tisti usodni drugi november leta 2000. Tolpa Asamskih pušk, ene izmed številnih v provinci delujočih vladnih paravojaških sil, je hladnokrvno postrelila deset civilistov. Njihov zločin? Čakali so na avtobusni postaji. Dogodek je odjeknil z veliko silo in postal za vekomaj znan kot »malomski masaker«. Med mrtvimi je bil poleg neke 60-letne babice tudi Čandramani Singh, sedemnajstletni srednješolec in dobitnik narodne nagrade za pogum, ker je bil s štirimi leti rešil utapljajočega se bratca. Leta 1988 je mali Čandramani tako potoval v New Delhi, kjer mu je medaljo v obliki deteljice pripel sam premier Radživ Gandi.

Hranljiva brozga. Poznejša železna dama iz Manipurja je takrat že sodelovala v lokalnih mirovniških gibanjih proti kršitvam človekovih pravic. Kolegi se je spomnijo kot tihega in vljudnega dekleta, ki se ni nikoli šminkalo in ki je bilo tako vseprisotno na vseh sestankih in drugih dejavnostih, da so nekateri sumili, da je vohunka.

Tri dni po zverinskem in povsem nesmiselnem malomskem masakru je 28-letna Irom Šarmila Čanu sedla na ročno spleteno preprogo pod kovinsko streho ob glavni cesti in izobesila napis »Gladovna stavka«. Njena zahteva: preklic sramotnega zakona.

Tri dni zatem jo je policija aretirala in obtožila »poskusa samomora«, kar je v Indiji strogo prepovedano. Njeno zdravje se je v ujetništvu naglo slabšalo, a je vseeno zavračala vso hrano. Slabe tri tedne po začetku stavke so ji skozi nos na silo napeljali cevko, po kateri so ji začeli v želodec vbrizgavati hranilno brozgo.

Od takrat naprej je celih šestnajst let večno romala med bolnišnico in sodiščem. Vsakih štirinajst dni se je ponovil srhljiv ritual: bledo kot duh so aktivistko pripeljali pred sodnika, ki jo je vprašal, ali je pripravljena končati post. In železna dama je vedno odvrnila preprosto: »Ne!« Potem so jo pač popokali v marico in spet odpeljali bolnišnično sobo, ki je postala njen zapor. Enkrat na leto so jo vedno spustili na prostost – maksimalna kazen za poskus samomora je namreč leto dni zapora – a so jo že naslednji dan spet aretirali. In pošasten, pravzaprav bebav vrtiljak je bil nared za še en krog.

Rože, joga in knjige. Kako je ta aktivistični angel vzdrževal korajžo v dolgih letih svoje preizkušnje? Hja, vsak dan je pridno izvajal jogo, včasih tudi po štiri ure, in ogromno bral. Poleg rož, ki jih je gojil v lončkih, je bila njegova bolnišnična soba okrašena z biografijami Nelsona Mandele, Martina Luthra Kinga in Mahatme Gandija, torej samih večnih herojev nenasilnega boja za pravičnejši jutri. Od časa do časa pa si je angel z veseljem privoščil tudi kaj lahkotnejšega, recimo kriminalko Stiega Larssona.

Čeprav so oblastniki strogo nadzirali dostop do nje, Šarmilina odločenost ni popuščala. »Močna sem,« je nekoč dodala k svojemu običajnemu »Ne!« sodniku: »V bistvu samo čakam na Boga in njegovo nezmotljivo sodbo.« Vmes so jo zdrave sile v družbi izglasovale za največjo žensko ikono v Indiji, prestižnih humanitarnih nagrad se je pa tako ali tako nabralo preveč, da bi jih naštevali. Leta 2006 je njej v podporo trideset golih žensk protestiralo pred glavnim štabom Asamskih pušk. V rokah so vihtele transparente »Indijska vojska, posili nas!« Vse do zadnje so aretirali in zaprli za tri mesece.

Sveti Patrik proti Bogu. Sam koncept gladovne stavke nikakor ni iznajdba moderne dobe. Marsikdo bo najbrž presenečen nad tem, da je stradanje kot oblika nenasilnega boja proti krivicam dejansko starejše od Kristusa. Obstajajo denimo zapisi o tem, kako je bil v predkrščanski Irski ta dolgi post pogosto opravljen kar na domačem pragu tistega, ki naj bi krivico zagrešil. Da ti je nekdo umrl na pragu, je seveda veljalo za neznansko sramoto. Vsake toliko je ob gladovalčevi smrti celo obveljalo, da je zanjo kriv naslovnik, ki je postal zato obvezan poskrbeti za gladovalčevo družino. Po nekaterih legendah naj bi proti Bogu gladovno stavkal celo zavetnik zelenega otoka, sveti Patrik.

Gladovanje kot sredstvo upora so poznali že v starodavni Indiji, kar je popisano v svetem spisu Ramajana. Poznali so ga tudi stari Rimljani. Če lahko štiridnevno postenje mladega cesarja Tiberija, da bi mu stric dovolil pot na otok Rodos, odpišemo bolj kot razvajeno sračkarijo kot kaj drugega, se je leta 25 v Rimu v imenu svobode govora do smrti izstradal mož po imenu Kremucij Kord.

Na začetku prejšnjega stoletja so metodo pogosto uporabile borke za ženske pravice po britanskih in ameriških zaporih. Tudi njim so oblasti v želodec skozi grlo porinile gumijasto cev … In če je po nesreči zašla v sapnik, je bil obrok lahko smrtonosen. Nekaj vrlih udarnic je zaradi posledic dejansko umrlo, številne druge so imele resne zdravstvene težave.

Po teh pogumnih damah so se potem vse dvajseto stoletje zgledovali irski republikanci. Tudi njih je kar nekaj podleglo kruležu, najbolj odmevna pa je bila skupinska stavka v zaporu Maze leta 1980. Deset mož je brez hrane preživelo od 46 do 73 dni, njihove smrti so povzročile hude javne nemire, dokler ni vlada delno popustila njihovim zahtevam. Ne pozabimo tudi, da so gladovne stavke stotin kitajskih študentov leta 1989 pripomogle k uporu množic, ki se je končal s pokolom na Trgu nebeškega miru. Gladovno je stavkalo več kot sto zapornikov v zloglasnem Guantanamu … Kot zanimivost pa lahko omenimo tudi, da je leta 2009 igralka Mia Farrow enajst dni stavkala v podporo prebivalcem Darfurja, zatem je njeno stavko prevzel ustanovitelj Virgina, znani uživač Richard Branson, ki je ponosno gladoval cele tri dni!

»To bi bilo pravo herojstvo!« Poseben razdelek si zasluži najbolj znani gladovalec v zgodovini človeštva, kar je prav gotovo Mahatma Gandi. Skozi dvajseta, trideseta in štirideseta leta prejšnjega stoletja je uprizoril kar 17 različnih podaljšanih postov, in sicer uperjenih tako proti surovi vladavini britanskega imperija kot proti notranjim masakrom med hindujci in muslimani. Pri tem je bil izjemno uspešen, čeprav je Winston Churchill javno rentačil, da bi bilo treba »tega napol nagega fakirja zvezanega poleči pred vrata Delhija, potem naj ga potepta ogromen slon z našim novim kraljevim namestnikom na hrbtu«!

Nekateri pravijo, da si je Gandi v mednarodni javnosti nabral dovolj podpore, da si Britanci niso upali tvegati njegove smrti. Zgodovinar Paul Johnson je po drugi strani prepričan, da je takšen pasivni odpor lahko »brstel samo v razmerah britanskega liberalizma«. Svoje mnenje je v ta skeptični tabor primaknil tudi George Orwell, ki je razmišljal takole: »Težko si je predstavljati, kako bi bilo mogoče Gandijeve metode uporabiti v državi, kjer nasprotniki režima preprosto izginejo sredi noči in jih nihče nikoli več ne vidi.«

Ob tem bo najbrž marsikoga zanimalo, da se Gandi vsaj v teoriji svojih načel ni bal izpeljati do konca. Ko so ga vprašali, kaj naj bi storili Judi v nacistični Nemčiji, je odvrnil, da bi morali tudi oni s pasivno nepokorščino svet opozoriti na svoje trpljenje in nevzdržnost nacističnih načel. Ko ga je neki biograf pobaral: »Hočete reči, da bi morali Judi narediti kolektivni samomor?« je Gandhi mirno odvrnil: »Da, to bi bilo pravo herojstvo!«

Spremenjena strategija. Vrli Mahatma je torej postuliral, da je »v določenih razmerah post tisto eno orožje, ki nam ga je Bog namenil za čase popolne nemoči«. In tako ga je celih šestnajst let izvajala tudi drobna, bleda, a zato še toliko bolj železna Irom Šarmila Čanu iz Manipurja. Nekaj kapljic medu je postavilo piko na najdaljše politično gladovanje v zgodovini človeške rase.

Žal sicer ne moremo poročati, da je koncu stavke botrovala izpolnitev osnovnega cilja. Krivični zakon je še vedno krepko v veljavi in življenja nedolžnih civilistov po vsej deželi so še vedno ogrožena. A po toliko letih pasivnega odpora je realist v angelu spoznal, da se bo treba za dosego svojih ciljev bojevati drugače. »Spremeniti moram svojo strategijo,« je povedala novinarjem ob koncu stavke: »Nekateri me gledajo kot čudakinjo, ker želim vstopiti v politiko. Pravijo, da je politika umazana, a umazana je cela naša družba! Jaz sem pravo utelešenje revolucije. Prav ničesar ne vem o politiki in akademskem svetu. Moja izobrazba je zelo zelo nizka. A vse, kar imam, bom uporabila za pozitivne spremembe v družbi!«

Nad njeno odločitvijo so bili presenečeni celo njeni tesni znanci in sodelavci. O njej pred razglasitvijo ni obvestila niti članov družine. Poučeni namigujejo, da je spremembi botrovala tudi želja, da bi končno zaživela vsaj nekoliko bolj normalno življenje … da se je naveličala tega večnega vegetiranja po sencah.

Velik del odločitve naj bi bil tudi želja, da se poroči z britanskim aktivistom, v katerega se je zaljubila. »Ne delajte iz mene boginje,« je vse to posredno že pred časom potrdila, ko se je pogovarjala z nekim soborcem: »Sem samo navadna ženska z navadnimi željami. Seveda želim jesti dobro hrano, se poročiti in imeti otroke. Prosim, ne postavljajte me na piedestal. Sem navaden človek, vključen v zelo nenavaden boj.«

In tega boja vsekakor ni konec. Dve opozicijski stranki iz Impala, glavnega mesta dežele Manipur, sta že izrazili interes, da bi jo vključili v svoje vrste.

Zarja št. 33, 16. 8. 2016