Andraž Purg

Torej je selektor, ki je določil reprezentantke in reprezentantke, ki bodo konec tedna zastopali našo izbrano vrsto v določenih disciplinah na evropskem ekipnem prvenstvu v Mariboru. Hajnšek je bil dolga leta trener naše najboljše metalke v metu kopja Martine Ratej. Pred devetimi leti je Hajnšek, ki bo sredi septembra srečal Abrahama, pomagal Hrvatici Sari Kolak, da je postala olimpijska prvakinja. Ko je pripovedoval, kako se je njegova varovanka odpravila na finalno tekmo v Rio de Janeiru, ga je spreletelo in njegove oči so postale solzne.

Od celjskih trenerjev je od vas uspešnejši Marjan Fabjan, ki je do zlatih olimpijskih medalj popeljal svoji varovanki Urško Žolnir v Londonu leta 2012 in štiri leta kasneje še Tino Trstenjak. Slednja je slavila v Riu. Sta se tam srečala s »Fabijem«?

Marjan in njegova ekipa je že opravila svoje delo, ko sem s svojo ekipo prišel iz Sao Paola, kjer smo se privajali na drugačno podnebje. Pripadla mi je postelja, na kateri je spal »Fabi«. Tista postelja je ›dala‹ dve zlati olimpijski medalji. Ko je Sari uspel izjemen podvig, me je Milan Kranjc, trener Tine Šutej, vprašal, če se lahko za vsaj pol ure uleže v mojo posteljo.

Če se vrneva na vaš začetek v športu, me zanima vaš osebni rekord v metu kopja.

Orodje je najdlje pristalo pri 60,91 metra. Takrat sem bil še mlajši mladinec. Potem sem si poškodoval ramo. S sedemnajstimi leti sem prenehal trenirati. Spominjam se, ko smo malce pred tem metali kroglo z obema rokama naprej in vzvratno. Trener Jože Kopitar se je sklonil proti krogli, ki je ležala na tleh, in obstal. Kap. Z Renato Strašek sva ga odpeljala na urgenco. Dolgo časa se ni vrnil na stadion. Renata je imela že prej napisane načrte vadbe. Začel sem popravljati tehnično izvedbo njenih metov. Trenerski posel me je kar naenkrat prevzel. Bil sem navdušen nad njim.

V Mariboru bo nastopila vaša nekdanja varovanka Martina Ratej, ki se je odzvala prošnji Atletske zveze Slovenije in se vrnila k vadbi, ker je pri 43 letih še vedno najboljša metalka kopja v Sloveniji. Med reprezentančnimi kandidati je bil tudi vaš varovanec, 23-letni Velenjčan Filip Dominković. Kakšne težave ima?

Njegov osebni rekord je za nekaj centimetrov krajši od 79 metrov. Zdaj je s poškodovano nogo sposoben vreči kopje do 72 metrov, kar je ob izjemnih bolečinah dokazal pred tedni v Pragi. Upal sem, da bi ga do sobote pripravil za met do 75 metrov. Takšnega dosežka trenutno ni sposoben nihče pri nas.

Ste honorarni sodelavec pri AD Kladivar Celje. Kako ste se uveljavili v šentjurskem klubu?

Tja me je povabil Vlado Artnak. Že omenjeni Jože Kopitar se je pred olimpijskimi igrami leta 1996 v Atlanti vrnil v celjski klub. Kljub temu me je zanimalo, če bi lahko postal trener pri Kladivarju. Dobil sem odgovor, da je trenerjev dovolj. V Šentjurju sem nadzoroval vadbo približno 50 otrok. V tej skupini je bila tudi Martina Ratej.

Nekajkrat ste omenili, kakšna smola je spremljala Martino. Če odmislimo dve družinski tragediji, se raje osredotočimo na vse težave glede poškodb in bolezni v najbolj neugodnih trenutkih. Katera izmed njih je bila najbolj usodna?

Poškodb, ki bi bile posledice vadbe, ni imela. Imela pa je veliko smole. Pik mrčesa, nespretno zapiranje okna in poškodba vezi prsta na desni roki, s katero meče kopje, vožnja z žakljem po snegu in udarec v trtično kost … Ko jo je na stadionu pičil neznani mrčes nad gležnjem, je bila zastrupitev kmalu vidna vse do kolena. Naša zdravniška reprezentančna služba je bila na izletu. Druge reprezentance moje prošnje za antibiotik niso uslišale. Po vrnitvi iz Barcelone, kjer je bilo leta 2010 evropsko prvenstvo, je celjski zdravnik pošteno oštel reprezentančne, potem ko je Martina dvanajst dni uživala antibiotik. »Vi ste jo silili, da tekmuje, ona pa se je borila za življenje!« Po tekmi v Kataloniji je morala Martina na dopinški pregled, zato sva se v hotel vrnila ob dveh ponoči. Naš pokrovitelj Iztok Špan me je uspel zadržati, saj sem, priznam, planil proti takratnemu predsedniku Atletske zveze Slovenije, ki je dejal, da je Martina psihološko pregorela. Kot da je pozabil na njeno sepso in na njihovo vandranje po Ibizi, ko sva potrebovala pomoč.

Kaj se je zgodilo v Istanbulu?

Imela je vnetje enega izmed notranjih organov. Čeprav je kirurg zahteval poseg, je vodstvo reprezentance prepričalo Martino, da je odpotovala na tekmo v Turčijo. Posledica je bil zahtevnejši kirurški poseg.

Čeprav je Martina večkrat tekmovala vrhunsko, kljub temu ni osvojila medalje na velikem tekmovanju. Se je takrat pri drugih porajal dvom, da morda vi niste primeren strokovnjak zanjo? Ste prav zato pravočasno odgovorili s podvigom, ki je uspel Sari Kolak?

Preden je športnica iz Ludbrega prišla pod moje okrilje, sem študiral zahtevno literaturo, obenem pa sem na tekmovališču sproti pridobival znanje. Preizkušal sem veliko različnih možnosti pridobivanja najboljše pripravljenosti v določenem trenutku. Z Martininimi neuspehi sem se naučil vsega. Potem sem ugotovil nekaj pomembnega. Ni znala ohraniti adrenalina oziroma ga je porabila v kvalifikacijah, ki so bile pač stresne. V finala velikih tekmovanj se je ponavadi uvrščala brez večjih težav, nato pa je čez dan ali dva pregorela v preveliki želji. Obenem je bila ›prazna‹. Čustveno se je izčrpala v kvalifikacijah. Le na svetovnem prvenstvu v Dajguju je v finalu vrgla kopje dlje kot v kvalifikacijah, toda prav takrat smo bili priče eni izmed najbolj nenavadnih tekem v zgodovini ženskega kopja z izvrstnimi dosežki.

Je bilo lažje na enodnevnem tekmovanju?

Vsekakor. Martina je zmagala na tekmi diamantne lige. Slavila je tudi na evropskem zimskem pokalu v metih. Metalke in metalci žal nimajo evropskih in svetovnih dvoranskih prvenstev. Evropski pokal se bo kmalu preimenoval v evropsko prvenstvo. Če bi se to zgodilo prej, bi imela Martina odličja z velikega tekmovanja. Na njih pa so kvalifikacije. In kakor so vključene in je treba biti dober dvakrat v treh dneh, takrat Martini ni šlo od rok. Krivdo je seveda iskala v meni. Zato sem dovolil, da sta se nama pridružila dva trenerja, eden za telesno pripravo, drugi pa za tehnično izvedbo meta. Obenem sem imel svoj pogoj. Z nama bo vadila mlajša tekmovalka. Sploh nisem vedel, katera. Naslednji dan je trenerka Vera Begić iz Hrvaške pripeljala Saro Kolak. Ne da bi poklicali, sta se usedli v avto in prišli vprašat, če lahko strokovno bdim nad Saro. To je bilo 16. maja leta 2014.

V dveh letih ste »skovali« zlato olimpijsko medaljo. Sara je bila mlada. Je bilo takoj videti, da je lahko vrhunska?

Pred menoj je bil najhujši poldrugi mesec med trenersko potjo. Pred njo je bilo mladinsko svetovno prvenstvo, jaz pa nisem vedel, kako naj se lotim dela, kajti nisva bila skupaj pozimi, ko se gradijo temelji. Toda Sara je osvojila medaljo. Potem mi je zaupala, kako je prej trenirala. Izvedla je 700 metrov med treningom. Nisem mogel verjeti. Midva sva jih nato imela 60. Rekla je, da so ti zahtevnejši, ker ji po vsakem »perem možgane«. Imela je poškodovano ramo. Zdaj sem prišel do spoznanja, da imam res neverjetno srečo, kajti k meni prihajajo po pomoč poškodovani tekmovalke in tekmovalci. Paziti, da se poškodba ne poslabša, da se čim prej zaceli in da tekmovalec doseže še dober rezultat, to je najtežje.

Kmalu bo minilo desetletje od poletja 2016. So spomini še sveži?

Še prej želim omeniti evropsko prvenstvo v Amsterdamu, ki je bilo istega leta. Martina je zmagala v prvi kvalifikacijski skupini, Sara pa v drugi. Novinarka iz Eurosporta me je vprašala, če sem trener Martine Ratej in če lahko povem nekaj o sebi. To sem storil in je odšla. Hitro se je vrnila precej razburjena, mahala z listom papirja in mi očitala, da sem trener Sare Kolak. Odvrnil sem, da tudi to drži. Spraševala je in se čudila, kako je možno biti trener slovenske in hrvaške reprezentantke. V finalu je Martina vodila po prvi seriji. Pihal je močan veter in svetoval sem ji, kako naj se postavi. Ni me upoštevala. Sari tega nisem rekel, a je natančno poslušala moje nasvete Martini. Postavila se je na levo stran, veter je malce zajel kopje, postavila je hrvaški rekord in osvojila bronasto medaljo. Imel sem dve tekmovalki, ena je vriskala od veselja, druga je žalovala. Počutil sem se, kot da bi se moja tašča ubila z mojim novim avtom.

Mnoge ste s tem nasmejali. Sledilo je načrtovanje za olimpijske igre. Kaj ste pričakovali?

Precej dolgo sem načrtoval celoten proces. Ko sva bila s Saro blizu konca priprav, sem po posebnih izračunih napovedal, da bo kopje vrgla do 66,13 metra. A me je malce prinesla naokoli. Njeno orodje je pristalo pri 66,18 metra.

Z brazilske obale ste pohiteli na hrvaško. Kje in kdaj so vas sprejeli najvišji predstavniki hrvaške oblasti?

Z avtomobilom sem se odpeljal v Zagreb, tam pa ugotovil, da sem kupil napačno vozovnico za let proti Splitu. Datum je bil pravi, a za mesec julij, takrat pa je bil že avgust. Družina me je čakala na morju. Vrnil sem se v avto in se odpeljal proti avtocesti. Zaradi burje je bil zaprt tunel Sveti Rok in sem se moral peljati po stari cesti. Od Celja do Biograda sem potreboval osem ur. Iz Ria sem potoval 28 ur. Pričakala sta me lep plakat, ki so ga naredili otroci, in pečen odojek. Že drugi dan me je obiskala novinarska ekipa Slobodne Dalmacije. Obiski predstavnikov medijev so se vrstili cel teden. Lastnik hiše, v kateri smo bivali starši in otroci štirih družin, je znal vse skupaj dobro izkoristiti za predstavitev lastne ponudbe. Hajduk je istočasno igral evropsko nogometno tekmo in sprejel sem vabilo v Split. Tam so na stadionu predstavili tudi Blanko Vlašić, ki je bila v Riu tretja, v Pekingu pa druga. Rekla mi je, da je celotno življenje lovila zlato olimpijsko medaljo in ostala brez nje, nama s Saro pa je uspelo v prvem poskusu. Imela sva srečo. Ta je Martini povsem obrnila hrbet, Sari pa ne.

Toda slednja je bila nenavadna, pogumna, celo predrzna, kajne?

Nikoli ne bom pozabil odhoda na finalno tekmo. Bila sva skupaj z odlično srbsko skakalko v daljino Ivano Španović. »Sara, osvoji medaljo,« ji je zaželela Ivana. Sara je odvrnila: »Jaz grem po zlato medaljo!« In res (cmok v grlu in solzne oči, op. p.) ji je to uspelo …

Pri marsikateri atletinji me ni presenetilo, ko so ji očitali jemanje nedovoljenih poživil. Pri Martini sem bil osupel. Če je kaj imela in najbrž še ima, je to moč. Torej, bi ona sploh potrebovala umetno pomoč?

Seveda ne in je tudi ni imela. Po operaciji je bila zaznana sled klostebola. Z njim si športniki ne pomagajo. Nikoli nismo izvedeli, katero zdravilo ali maža sta ga vsebovala. O vsem tem je pripravila obsežne dokumente in dokazila. Na Svetovno protidopinško organizacijo je poslala več centimetrov visok kup zdravstvene dokumentacije iz tistega obdobja. Upala sva, da bo zadostovala in da ne bo dobila prepovedi nastopanja. A žal ni pomagalo. Bila je kaznovana. Zagotovo neupravičeno. Še vedno dam roko v ogenj, da se nikoli nismo šli ničesar nečistega. Na isto substanco je bil pozitiven italijanski teniški zvezdnik Jannik Sinner, ki je dobil tri mesece kazni, njen suspenz pa je trajal štiri leta. Nismo se pritožili, postopki bi nas stali 40 tisoč evrov. Martino še bolj cenim, ker se je kljub vsemu vrnila v atletiko.

V kolikšni meri ste napredovali kot trener na podlagi izkušenj in koliko glede izobraževanja?

Največ sta me naučila moj trener Jože Kopitar in trener Primoža Kozmusa Vladimir Kevo. Slednji mi je predstavil posebno načrtovanje vadbe, ko atleta tri meseca pripravljaš za točno določen dan. Dvanajst tednov ponavljaš en in isti trening. Po krajšem počitku sledi načrtovan in pričakovan odličen dosežek na tekmi. Kot da bi dolgo časa napenjal vzmet, potem pa bi jo sprostil. Toda poznam primere športnikov, ki so se zaradi ponavljajočih vaj tako psihično utrudili, da so končali športno pot.

Koga bi izpostavili v Celju iz vaše atletske discipline?

Spominjam se Janeza Uplaznika in postavnih bratov Kač iz Začreta. Zelo uspešne so bile atletinje, kot da je bil met kopja za ženske doma v Celju. Začetnica uspehov je bila Nataša Urbančič, tretja na evropskem prvenstvu v Rimu leta 1974 ter peta in šesta na olimpijskih igrah. Kristina Jazbinšek je zmagala na Sredozemskih igrah. Sledili sta olimpijki Renata Strašek in Martina Ratej, ki sem jo pripeljal iz Šentjurja, ker so bili pogoji zanjo precej boljši pri Kladivarju. Meni je to ugajalo, Martina pa je za vožnjo od doma do Celja potrebovala isti čas kot do Šentjurja.

Še sodelujete s celjskim smukačem Martinom Čatrom, zmagovalcem tekme svetovnega pokala leta 2020 v v Val d'Iseru?

Bil je še mladinec. Njegov in trener Mišela Žeraka pri mariborskem klubu me je vprašal, če bi se jima posvetil. Delali smo v Šentjurju. Nato sta odšla na olimpijske igre mladih. Žerak je osvojil medaljo, Martin je bil osmi. Z njim sva sodelovanje obnovila lani. Pričakujem, da se mu bo naslednje leto izpolnila želja.

Katera?

Olimpijska medalja. Je že zelo izkušen. Bormio mu ne ustreza, ampak bom to spremenil. Obenem mora zaupati svoji novi opremi. Poskrbeti moram, da bo na dan smukaške tekme v svoji življenjski ›formi‹.

Dolga leta ob atletiki delate v energetiki, zaposleni ste v Holdingu slovenskih elektrarn. Katere želje pa imate vi?

Morda ne bo izvedljivo, toda rad bi se popolnoma posvetil metu kopja. Kot trener zelo uživam, zato si želim, da bi nekega dne lahko živel zgolj od atletike.