Andraž Purg

Družina Anžič stanuje v zahodnem delu Celja. Vse štiri člane, mamo Alenko, njenega moža Aleša, njuno hči Ano Nušo in njunega sina Aljuša je izjemno težko dobiti skupaj. Alenkina služba terja ogromno potovanj v tujino, Aleš je velikokrat na poti s celjsko rokometno ekipo, tako tudi Aljuš, Ana Nuša ima obveznosti pri članski ekipi Ženskega košarkarskega kluba Cinkarna Celje. Vsi so oblekli reprezentančne drese in so bili ali so še zelo uspešni v športu.

Koleno pustilo grenak spomin

Najprej sem spoznal »Anžota«, rokometnega vratarja Aleša. Od mene je mlajši le tri leta. S Celjem je bil sprva trikrat republiški prvak med starejšimi pionirji. S kadeti je bil dvakrat prvi v tedanjem republiškem prvenstvu. Bil je vratar celjskega mladinskega moštva, ki je bilo trikrat najboljše v Sloveniji in dvakrat drugo v Jugoslaviji. V vseh treh naštetih starostnih kategorijah je bil republiški reprezentant. Izbran je bil za najboljšega vratarja leta 1985 na turnirju Avnoj in leta 1987 na državnem prvenstvu v Banja Luki. Takrat je bilo mladinsko svetovno prvenstvo na Reki. »Čeprav sem bil dve leti mlajši od večine, me je selektor Kasim Kamenica povabil v reprezentanco. Pred prvenstvom sem si strgal križne kolenske vezi in sanj o nastopu je bilo konec, Jugoslavija pa je postala svetovna prvakinja,« se z malce grenkobe, a tudi z nasmehom spominja Aleš.

Višek zmaga proti Hrvaški

V članskem moštvu je bil že v sezoni 1984/85, povezal je kar devet sezon v celjskem dresu. V sezoni 1990/91 je bilo Celje z njim prvak 2. zvezne lige zahod in se je po uspešnih kvalifikacijah v Zagrebu (dober mesec dni pred vojno) uvrstilo v 1. jugoslovansko ligo, ki pa je po razpadu države nikoli več ni bilo. V prvi poosamosvojitveni sezoni je bil prvak 2. slovenske lige s celjskim Eurodasom in dvakrat zapovrstjo državni prvak s Celjem Pivovarno Laško, s katerim je nastopal tudi v pokalu prvakov in si prislužil nastop v slovenski reprezentanci. »Najlepši trenutek v rokometu? Vsekakor osvojitev bronaste medalje na svetovnem prvenstvu v Franciji v vlogi trenerja vratarjev slovenske reprezentance. Lepe spomine imam tudi s Celjem na ligo prvakov, ko je bil trener Josip Šojat.« Bil je trener vratark, ko so igralke Ženskega rokometnega kluba Celje Celjske mesnine postale državne podprvakinje.

Ujeti vlak

Preden se preselimo v kamp v hrvaškem obmorskem letovišču Novigrad, je treba poudariti, da je Alenka Celjanka. Namreč z družino je svoja prva tri leta preživela v celjskem mestnem središču. Starša sta zgradila hišo v Pešnici pri Šentjurju in družina z Alenkino starejšo sestro Barbaro se je preselila. »Starša sta skrbela za najino znanje. Obiskovala sem glasbeno šolo in tečaj nemščine. Igrala sem klavir, doma imam pianino. Na Osnovni šoli Franja Malgaja sem igrala košarko in sčasoma sem jo začela trenirati v Šmarju pri Jelšah in Rogaški Slatini.« Vsak dan je bil naporen. Treningi v Rogaški Slatini so bili med 17. in 19. uro. Večkrat je tekla proti železniškim postajam.

Prvi »nakup« celjskega kluba

»Prepričali smo Potočnikovo,« se spominjam besed tedanjega predsednika celjskega ženskega košarkarskega kluba Francija Ramšaka, ki zaradi svoje močne volje nikjer ni videl ovir. »Prišel je k nam domov in se predstavil staršema ter ju prepričal tako kot mene. Kot nepolnoletna sem bila eden prvih ›nakupov‹ celjskega kluba. Dvakrat na dan sem se vozila v Celje, zjutraj v Gimnazijo Celje Center in po nekaj urah učenja popoldne še na trening. Malce lažje mi je bilo, ko me je zjutraj vozil oče, saj je moral v službo v Celje. Na ›centru‹ sem bila dijakinja jezikoslovne smeri. Zanimalo me je pravo, novinarstvo, fakulteta za šport … Odločila sem se za ekonomijo.« Dve leti ni šlo vse gladko, potem pa ji je steklo po željah. Med tednom je nekaj treningov opravila pri Ježici in Iliriji ter se vozila v Celje.

V Celju do reprezentance

Prvi večji uspehi celjskega kluba so povezani z Alenko, in sicer prvi naslov državnih prvakinj leta 2000 in prvi naslov prvakinj v Jadranski ligi. Takrat, 23. januarja leta 2002 so Celjanke zelo nepričakovano slavile na zaključnem turnirju v Šibeniku. Alenka je bila kapetanka ekipe. Čeprav je bila bojevita, je vedno delovala elegantno, njeni gibi so bili zelo ženstveni. Športno pot je končala leta 2003 in takoj postala športna direktorica kluba. A na tem položaju se je zadržala zgolj eno leto. Zanosila je, na poti je bila Ana Nuša. Vrnimo se v Novigrad. Tam se je leta 1999 usodno »zaiskrilo« med Alešem in Alenko. »Osem let je starejši,« pravi Alenka z njo značilnim nasmehom. Odigrala je 16 tekem za slovensko člansko reprezentanco, tudi na sredozemskih igrah v Tuniziji leta 2001.

Vse težje usklajevanje

Alenka Potočnik Anžič je dosegla vse, kar si je zadala: »Ne drži. Res je, da sem končala tudi glasbeno šolo, čeprav sem se ob koncu že mučila. Toda nikoli ne bom dokončala magisterija, ki sem se ga lotila že pred časom.« Prava figa. Pri agenciji AV studio iz Velenja je bila zaposlena 12 let. Tam je napredovala do prokuristke in celo do solastnice podjetja. Usklajevanje vseh obveznosti je bilo vse težje, a članov družine to ni ustavilo. Aleš je postal trener vratarjev Gorenja in na treninge v Velenje je seboj vozil malega Aljuša. Alenka se je tudi preselila h Gorenju, toda podjetju, kjer je bila direktorica tržnega komuniciranja. Leta 2018 je podjetje prevzel mogočni Hisense. Alenka je direktorica marketinga v podjetju Hisense Europe Group. Za sabo ima precej potovanj na Kitajsko, nazadnje, ko smo skušali fotografirati celotno družino, je bila na poslovni poti v Sarajevu. V pogodbi s podjetjem ima klavzulo, da ne sme biti predsednica kluba, ki ga sponzorira Hisense.

»Nisem potrpežljiva, toda ...«

Spomladi je postala predsednica celjskega rokometnega kluba in takoj priznala: »Vedela sem, da kluba ne sprejemam v zelenih številkah in z odličnimi sponzorskimi pogodbami, a je bilo stanje vseeno malce slabše, kot sem prej pričakovala. Pri denarju se vse začne in konča. Najprej moramo zakrpati luknjo, ki ni majhna. Obenem moramo poskrbeti, da bo klub nemoteno deloval. Z optimizmom nas navdaja odlična rokometna šola, v kateri je 600 otrok. Na tem mora graditi naš klub, namreč to je še vedno njegova prednost.« Priznala je, da ni potrpežljiva. »A življenje te nauči, da si včasih, ko je nujno, bolj zmeren. Vseeno pa bi rada, da se mi izpolni želja. Do konca svojega mandata leta 2029 želim pripeljati klub nazaj v ligo prvakov.«

Največ lovorik ima Ana Nuša

Veliko stvari, ki jih je dosegla Alenka, je že uspelo doseči Ani Nuši. Trikrat je bila v Sloveniji najboljša s kadetsko ekipo Cinkarne. Na zaključnem turnirju kadetskega državnega prvenstva je bila leta 2021 izbrana za najboljšo košarkarico (MVP) zaključnega turnirja. Še prej je bila članica slovenske pionirske reprezentance, ki je na mednarodnem turnirju do 14 let (Slovenia Ball) leta 2018 osvojila srebrno medaljo. Leto dni kasneje je bila v generaciji kadetinj, ki so na evropskem prvenstvu divizije B v Sofiji osvojile prvo mesto, leta 2022 pa v generaciji mladink, ki jim je uspel enak podvig. S celjskimi mladinkami je bila štirikrat državna prvakinja. Kar šestkrat zapovrstjo je s člansko ekipo Cinkarne osvajala prva mesta v državnem prvenstvu in pokalnem tekmovanju.

Želi evropsko tekmo

V ligi Waba je bila Ana Nuša najprej prvakinja s Cinkarno v kadetski konkurenci, potem pa kar trikrat zapovrstjo še v članski (2022, 2023, 24). Je kapetanka ekipe, ki se je spomladi znova uvrstila v finale lige Waba. »Moja želja v košarki? Nikoli nisem imela zastavljenih ciljev. Vselej je bila pri meni na prvem mestu celjska ekipa. Zelo zadovoljna sem s svojo vlogo. Morda bi bilo zelo lepo, če bi Cinkarna Celje igrala v evropskem pokalu. To bi si želela čim prej, da bi takrat še nosila celjski dres,« pravi nekdanja zelo uspešna dijakinja I. gimnazije v Celju, ki se je tako kot mama usmerila v študij ekonomije.

Zavrnil Barcelono

Aljuš Anžič je visok 188 centimetrov in prvo sezono igra v članski celjski ekipi. Prej ni smel zaradi predpisov, bil je premlad. Polnoleten bo 12. februarja. Že pred leti, ko je bil kadet, so trenerji govorili: »Igro tega fanta se splača ogledati.« Krasijo ga hitrost, eksplozivnost, agilnost, odlično tehnično znanje, taktična zrelost in predvidevanje. Vse to je dokazal že v tej sezoni, še zlasti na zadnjih dveh evropskih tekmah, ko je proti Vojvodini moral nadomestiti poškodovanega Andraža Makuca. Izbran je bil v idealno postavo mladinskega svetovnega prvenstva. Na njem je bil najboljši strelec. Proti Norvežanom – tekma se je končala neodločeno – je dosegel kar 23 golov! Zapravil je le dva strela. Bil je že pred prestopom k Barceloni. »Igral bi za drugo, razvojno ekipo Barcelone, obenem bi bil priključen tudi prvi.. Nismo se še odločili za ta korak.« Predvidevamo, da si je Barcelona zagotovila njegov podpis v prihodnosti. »Ne, ni si ga, vse je odprto tudi za vse druge klube. Toda najprej bom dal vse od sebe za Celje.« Zavrnitev Barcelone je bila seveda modra odločitev.

Družinski dvoboji

Aljuš je občudoval Nikolo Karabatića, zdaj mu je najbolj všeč Mathias Gidsel. »Res je dober. Najbolj skušam ponavljati oziroma posnemati njegove poteze,« pravi dijak Srednje ekonomske šole v Celju, ki tako kot Ana Nuša ni videl igrati staršev. »Vhs kasete so se razgubile, žal,« pravi Alenka. Glede obdarovanja v prazničnem času je dodala: »Midva z Alešem sva dedek mraz generacija.« Aleš jo je dopolnil: »Zdaj padajo darila za vse tri dobre može.« Kdaj sta se pomerili košarkarici? Ana Nuša se spominja: »Pred desetimi, morda petnajstimi leti. Zmagala je mama. Zdaj bi jo najbrž jaz premagala.« »Zagotovo bi me,« je odvrnila Alenka. »Več sta košarko igrala otroka,« se je vmešal Aleš. To vprašanje smo imeli pripravljeno. Kdaj je Ana Nuša nazadnje premagala Aljuša? »Kako nazadnje? Saj ga vedno premagam!« Vsi smo se glasno zasmejali z izjemo Aljuša: »Že dolgo nisva igrala, nazadnje ko sem bil precej nižji.« »Ni res, še pred pol leta sem ga premagala, trikrat zapovrstjo.« Nato se je Aljuš omehčal: »Morda pa res, a sem ji pustil, da ni slabe volje.« Kdaj je nazadnje Aleš obranil »penal« Aljušu? »Pred petimi dnevi v kuhinji.« »To je bilo v kuhinji, ampak pred petimi leti,« je očeta popravil Aljuš. Aleš je pojasnil: »Različne žoge ležijo v vseh prostorih po celotni hiši in Aljuš večkrat preizkuša trike, ko stojim med vrati. A se ne dam. Če pa bi stal v pravem golu, pa bi imel težave.« »Kdo?« je zadnjo imela mama.