Arhiv NTRC

Starši so skrb in posluh do sočloveka Tomažu Lenartu tako rekoč položili že v zibelko. Izhaja iz Dramelj iz zelo velike družine, v kateri je bilo osem otrok. Njegova izbira srednje zdravstvene šole, kot danes gleda nazaj, zato ni bila presenečenje. Diplomiral je na teološki fakulteti in kasneje magistriral iz socialnega in zdravstvenega menedžmenta. Pred tremi leti je doktoriral s področja socialne gerontologije, vede o procesih staranja in starosti.

Direktor Doma Nine Pokorn Grmovje je zadnjih petnajst let. Lani decembra je zakorakal v četrti mandat na čelu tega javnega zavoda na obrobju Spodnje Savinjske doline. Pred tem je bil dve leti ravnatelj varstva starejših na Jožefovem hribu, kjer se je spoznal z domsko oskrbo. Še pred tem je bil pet let zaposlen v Slovenski vojski, kjer je nudil celovito psihosocialno in duhovno oskrbo pripadnikom Slovenske vojske, predvsem tistim, ki so odhajali na misije v krizna žarišča, in njihovim družinskim članom, ki so čakali na svojce, da se varno vrnejo domov.

Je pri vas nekaj vsakdanjega, da vas tako na hitro pridejo pozdravit sostanovalci? So vrata vaše pisarne zanje vedno odprta?

Tako je. Kot direktor nimam uradnih ur. Vse stanovalce poznam po imenu in vem, od kod prihajajo, kaj jih razveseljuje in tudi užalosti. To se mi zdi pomembna osnova, da lahko z njimi navežem stik. Ko pridejo k nam, smo jim zaposleni prijatelji, znanci in svojci ter obenem edina socialna mreža. K meni zelo radi prihajajo, če ne drugega, na kakšen krajši pogovor, da jih spravim v dobro voljo. S humorjem se da marsikaj premostiti. Največkrat rabijo le naš čas, pozornost. Že pred leti smo se v domu odločili, da nihče od naših stanovalcev ne sme biti zanemarjen v smislu odnosov, kar na žalost opažamo marsikje. Starejši so prepogosto osamljeni. Zato naš koncept dela temelji na tako imenovani kulturi usklajenega odnosa.

Kakšne programe izvajate v vašem domu?

Izvajamo institucionalno varstvo za osebe z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju in razvoju. Ob tem smo se odzvali tudi na potrebe lokalne skupnosti, zato že vrsto let izvajamo storitev pomoči na domu na območju občin Žalec, Prebold, Polzela in Braslovče. Pred štirimi leti smo zgradili enoto za demenco, kjer so nastanjene starejše osebe. V času epidemije covida smo v Žalcu vzpostavili dnevni varstveni center za starejše, kjer bivajo dnevno osem ur, torej v času, ko so njihovi svojci v službi.

Ker smo poseben socialnovarstveni zavod, je pogoj za sprejem psihiatrična diagnoza. Je pa res, da tudi naši stanovalci postajajo vsako leto starejši in zato tudi mi obenem postajamo dom starejših za osebe s posebnimi potrebami. Povprečna starost naših stanovalcev je že več kot 60 let. Najmlajša oskrbovanka je stara 26 let in najstarejša 89 let.

Zagotovo ni vse tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled. S kakšnimi izzivi se srečujete kot poseben javni zavod?

Zakonodaja na tem področju je zelo obsežna. Domovi se srečujemo z vedno večjo odgovornostjo, po drugi strani na to nimamo vpliva. Veliko stavimo na Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi storitve spravil v nek okvir. Optimalni čas za sprejetje tega bi bil pred 20 leti, ko smo se še lahko pogovarjali o izzivih starajoče se družbe. Danes se soočamo na pogled z nerešljivimi problemi. Ampak po naravi sem večni optimist.

Velike skrbi imamo tudi s kadrovsko podhranjenostjo. Na trgu je kadra vedno manj, zato ga je težko pridobiti. Na tem področju državo čakajo res veliki izzivi. Nekateri domovi že zmanjšujejo zmogljivosti. Nekateri imajo celo prazne postelje, a jih starejšim, ki čakajo nanje, ne morejo ponuditi zaradi kadrovske podhranjenosti. Imamo na novo zgrajene domove, a žal ostajajo zaprti, ker ni na voljo primernega kadra. Ker postajamo dolgoživa družba, vedno več starejših potrebuje primerno oskrbo in nego. Res je, da to ni samo težava Slovenije, a so nekatere države pri soočanju s temi izzivi bolj uspešne kot mi. (Foto: Andraž Purg) 

Celoten intervju preberite v tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšel 13. 3. 2024.