Zakaj so morale pasti stare lipe?
Več krajanov Ponikve v občini Šentjur se sprašuje, zakaj je lastnik zemljišča podrl lipi, ki sta stali ob Marijini kapeli v Zagaju in sta bili domnevno stari več kot dvesto let. Lastniki zemljišča, kjer sta rasli drevesi, pravijo, da so ju odstranili zaradi izboljšanja varnosti in zaradi boljšega dostopa kmetijskih strojev do večjih kmetijskih zemljišč. V celjski območni enoti Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) so pojasnili, da drevesi nista imeli pravnega varstvenega statusa kulturne dediščine. A ker imajo stoletna drevesa, četudi niso varovana, v prostoru širši družbeni pomen, na mestu posekanih lip predlagajo zasaditev novih.
Krajani, ki se ne želijo javno izpostavljati, so povedali, da mimo kapele že od nekdaj vodi pot od cerkve sv. Uršule proti cerkvi sv. Martina na Ponikvi. O posvetitvi kapele krožijo različne zgodbe. Ena pravi, da naj bi bila kapela postavljena v zahvalo, ker se je nek domačin srečno vrnil z bojišč prve svetovne vojne.
Lipe častitljive starosti so bile po prepričanju nekaterih domačinov posajene ob posvetitvi kapele. Za krajane so bile naravno svetišče, ki bi ga bilo po njihovem prepričanju treba negovati in ne uničiti. Povedali so, da so mimoidoči v njihovi senci radi posedeli, se umirili, nekateri so molili. »Skoraj na jok mi je šlo, ko sem gledala, kako so drevesa padala. Eno lipo so žagali več ur, saj ni hotela pasti, namenjena je bila temu, da bi stala. Zdaj je kapela ostala pusta,« je povedala ena od krajank. Drugi sogovornik je opozoril, da skoraj ob vseh kapelicah raste kakšno drevo. O vzrokih za posek se nekateri sprašujejo tudi na družbenem omrežju Facebook. Ugibajo, ali so v ozadju medsosedski spori, želja po materialni koristi ali kaj drugega. »Le zakaj so jih podrli? Počutimo se, kot bi nam nekdo odrezal roko,« so dejali.
Sklicujejo se na varnost
Družina Lavbič, ki je lastnica zemljišča, kjer sta rasli lipi, je pojasnila, da se je glede podiranja lip pri omenjeni Marijini kapeli odločala precej dolgo. Člani družine so povedali, da takšne odločitve niso sprejeli, da bi pridobili zaslužek od prodaje lesa, ampak zato, da bodo velika kmetijska zemljišča, v središču katerih stoji kapelica, dostopna večjim kmetijskim strojem. Pojasnili so, da so bile lipe sicer videti mogočne, njihova notranjost pa je bila zelo načeta. »Deblo je postajalo votlo, na lipah se je začela gosto naseljevati bela omela, ki drevesu jemlje vodo in s tem povzroča, da veje postanejo suhe in trhle. Takšne veje lahko ob neurju ali snegu poškodujejo ljudi, avtomobile, stroje … Lastnik drugega zemljišča nas je že nekajkrat opozoril, da je vožnja mimo lip povzročila škodo na traktorskem vozilu. Kljub temu da smo viseče veje obrezovali, žal zaradi vedno večje višine lip, ki so segale do 15 metrov visoko, to ni bilo več varno izvedljivo.«
Drevesa so naša dediščina
V celjski območni enoti Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) so pojasnili, da Marijina kapelica v Zagaju sicer ni vpisana v Register kulturne dediščine, zato tudi drevesa, ki so rasla ob njej, niso imela pravnega varstvenega statusa kulturne dediščine. Kljub temu v omenjenem zavodu poudarjajo, da so večstoletna vaška drevesa, sajena ob kapelicah, cerkvah, domačijah, železniških postajah, v vaških jedrih ali na drugih orientacijskih točkah v prostoru, dragocen del vrtno-arhitekturne kulturne dediščine in da tvorijo širšo identiteto kulturne krajine tega prostora. Glede na širši družbeni pomen, ki ga v prostoru predstavljajo stoletna vaška drevesa, konservatorka svetovalka Andreja Mihelčič Koželj, univ. dipl. inž. kraj. arh predlaga, da se na mestu posekanih dreves čim prej zasadijo nova nadomestna drevesa kakovostnih sadik iste drevesne vrste.
Višji naravovarstveni svetovalec v celjski območni enoti Zavoda RS za varstvo narave (ZRSVN) Matej Demšar, univ. dipl. inž. gozd, je pojasnil, da posekani lipi nista imeli naravovarstvenega statusa, saj nista bili določeni kot naravna vrednota. Kljub temu bi omenjeni zavod, če bi bil o nameravanem poseku obveščen, najprej svetoval preverjanje stanja dreves. »Najpomembneje je, da so drevesa varna. Če bi ugotovili, da bi lahko drevesa ogrožala ljudi in stavbe v neposredni bližini, bi svetovali njihovo strokovno nego, ki lahko bistveno pripomore k njihovi večji varnosti. Posek dreves je vedno zadnja možnost, ko so vse druge že izčrpane. Če do tega vseeno pride, svetujemo zasaditev nadomestnih dreves in rezervacijo prostora za njihovo rast.«
Andreja Mihelčič Koželj: »Žal večkrat opažamo, da lastniki na stoletnih drevesih naredijo pregloboke rezi velikih vej celo na njihovih vrhovih in deblih. Temu rečemo obglavljanje dreves. To je nepravilen pristop, saj drevesa zaradi tega doživijo velik stres, ob tem odženejo veliko adventnih poganjkov in še bolj poženejo svoj koreninski sistem. Obglavljanje dreves uniči tako estetski videz kot vitalnost odraslih dreves in jih naredi bolj lomljive in nestabilne.«
V tokratni temi Novega tednika tudi opažanje vodje celjske območne enote Zavoda za gozdove Slovenije Aleksander Ratajca, da je kljub velikim naravnim danostim v Sloveniji odnos ljudi do narave skrhan, kar se med drugim kaže v objestnem ravnanju posameznikov do dreves. Arboristka mag. Nataša Dolejši, ki med drugim vodi urbane sprehode, piše priročnike o drevesih in pod okriljem svojega podjetja naročnikom svetuje o negi in zasaditvi dreves, pa opozarja, da je nega zelenja v mestih žal velikokrat nepravilna. In da vsak, ki zna z žago, še ni arborist.
Preberite več v Novem tedniku
