Osebni arhiv DZ

Danes šteje 77 let. Športnega duha v telesu kljub hudi bolezni ne skriva. Leta 2023 so mu namreč diagnosticirali parkinsonovo bolezen, ki mu je spremenila življenje, a mu ni vzela volje do njega.

Da je nekaj narobe z Darkom, je prva opazila žena Tatjana, s katero je poročen že 52 let. »Brez nje vsega tega, kar sem doživel in preživel, ne bi zmogel, ona je moja opora in moč,« doda. Pred leti je namreč opazila, da Darkova hoja ni več takšna, kot bi morala biti, saj je hodil počasneje. »Žena mi je dejala, da je videti, kot da bi eno nogo vlekel za seboj,« doda. Ko je odšel na pregled, so ga nekaj časa zdravili celo zaradi demence, a se je kasneje izkazalo, da to ni razlog za njegove zdravstvene težave in da ne gre za to obolenje. »Nisem se počutil dobro. Glavo so mi napolnjevali čudni občutki. Šele nevrologinja prim. mag. Marija Šoštarič Podlesnik je na pregledu takoj ugotovila, da gre v resnici za parkinsonovo bolezen,« doda.

»Rekli so mi, da živim prehitro ...«

Prizna, da diagnoze ni dobro sprejel. Življenje se mu je vendarle ob tem obrnilo na glavo. Takšna diagnoza prinese s seboj tudi nekatera odrekanja in spremembo načina življenja. Završan se je kot izjemen športni navdušenec moral naenkrat odpovedati številnim dejavnostim.

»Seveda se mi je življenje spremenilo, a nekako gre. Medtem ko sem še pred leti vstal, sedel na kolo in več ur kolesaril, zdaj zjutraj zaužijem zdravila, kar seveda vpliva tudi na moje razpoloženje. Po jemanju zdravil moram počivati, včasih za nekaj časa zaspim ali samo … obsedim,« razloži. In ravno pri tej spremembi načina življenja zaradi bolezni je njegova žena odigrala ključno vlogo. »Ne predstavljam si življenja brez nje. Pomaga mi pri vsem, tudi pri skrbi za zdravila. Včasih zaradi obolenja nemirno spim, imam ›žive sanje‹, ki so še kako značilne za parkinsonove bolnike. Takrat mi žena pomaga, saj me zbudi, da se pomirim,« pojasni sogovornik.

V vsej situaciji se zaveda, da bolezen vpliva nanj in na družino, a kljub temu ohranja veselje do dejavnosti in vsakdanjih opravil. V njegovih besedah ni obupa. »Vozim osebni avtomobil, toda ob dnevih, ko se ne počutim dobro, ne sedem za volan. Ko mi ni dobro, počivam. Danes sem ne glede na bolezen še vedno sposoben hoditi od sedem do osem kilometrov, rad hodim s palicami, saj je to za parkinsonove bolnike zelo pomembno,« pojasni. Tudi s kolesom se še vedno rad vozi, vendar z ženskim, da lažje sede nanj.

»Včasih so mi glede na vse, s čimer sem se ukvarjal, rekli, da prehitro živim. Zdaj je, tako kot je, a kljub temu nisem obupal. Dobra stvar pri vsem je, da so mi bolezen diagnosticirali pri 75. letu, kar pomeni, da starejši kot je človek, ko mu postavijo diagnozo, počasneje napreduje bolezen,« doda Darko.

Izjemen maratonec in kolesar

V simpatičnem pogovoru Darko obudi tudi spomine, kot jih marsikdo nima. Na Triglav se je v svojem življenju povzpel kar dvanajstkrat, kar je v Sloveniji tudi svojevrsten rekord. Pretekel je številne maratone, vsaj šest- do sedemkrat na leto se jih je udeležil v različnih državah. Tek je bil njegov konjiček, enako kolesarjenje. Kot za šalo je večkrat na teden sedel na kolo in se odpeljal v Logarsko dolino in nazaj. In ne samo to, osemkrat je skočil v ledeno mrzlo Savinjo na novoletni dan, štirikrat je pozimi skočil tudi v ribnik na Frankolovem. Bil je tudi na Glossglocknerju.

Danes sam pomaga drugim

Završan je danes vodja celjske enote Društva Trepetlika, ki združuje bolnike s parkinsonizmom in z drugimi ekstrapiramidnimi motnjami. Društvo je dobilo ime po drevesu iz družine topolov, katerega listi zatrepetajo že pri rahlem vetriču. Tresavica ali tremor je najbolj prepoznaven znak parkinsonove bolezni. List trepetlike je tudi logotip istoimenskega društva.

Ker se Završan zaveda, kako huda je parkinsonova bolezen, mu je pomembno, da v društvu pomaga ljudem, ki so jim prav tako diagnosticirali enako bolezen, oziroma njihovim svojcem. Društvo sodeluje s priznanimi zdravniki oziroma nevrologi, predsednik društva je prof. dr. Zvezdan Pirtošek, dr. med. Pred tedni je bil tudi v Celju, saj je celjska enota pripravila srečanje z bolniki in s člani. Na srečanju je bila tudi priznana celjska nevrologinja dr. Iwona Kosi. Cilji društva so pomoč bolnikom pri razumevanju bolezni in zdravljenju, organiziranje izobraževalnih programov za bolnike in zdravstvene delavce, spodbujanje raziskav na področju parkinsonove bolezni in seznanjanje z načini lajšanja življenja obolelih.

Kaj je parkinsonova bolezen?

Parkinsonova bolezen je počasi napredujoča, degenerativna bolezen, katere vzrok še ni znan. Glavna značilnost te bolezni je propadanje tako imenovanih dopaminskih nevronov v kompaktni črni substanci, zaradi česar v možganih primanjkuje dopamina. Glavni znaki bolezni so tremor, rigidnost, upočasnjenost gibov in motnje ravnotežja, zaradi česar prihaja do nestabilnosti in padcev. Parkinsonova bolezen je druga najpogostejša nevrodegenerativna bolezen za alzheimerjevo boleznijo. Na svetu je obolelih več kot 6,3 milijona ljudi, samo v Evropi 1,2 milijona, od tega je v Sloveniji približno 9 tisoč parkinsonovih bolnikov. Ljudje zaradi tega obolenja najpogosteje zbolijo po 60. letu, pri desetih odstotkih bolnikov bolezen odkrijejo že pri 50. letu. Moški zbolevajo pogosteje kot ženske. Parkinsonovo bolezen spremlja več kot 40 različnih simptomov, zato je pravočasna diagnoza zelo pomembna. Najpogostejši so zgoraj navedeni znaki, manj vidni znaki so tudi depresija, apatija, utrujenost in demenca. Zaradi različnosti simptomov je diagnosticiranje ponavadi dolgotrajno in preden bolniku postavijo pravo diagnozo, lahko mine tudi nekaj let.

Osebni arhiv DZ