Jožef Anderluh

Novi tednik je ob poročanju o pomembnejšem političnem, gospodarskem, kulturnem, izobraževalnem in športnem dogajanju na območju 33 občin savinjske regije in širše pomembno vlogo odigral tudi ob vseh prelomnicah, ki so v 80-letni zgodovini zaznamovale življenje ne le prebivalcev savinjske regije, ampak celotne države, evropskega prostora in sveta. Poročal ni le o nesrečah, ki so se zgodile v naši regiji, ampak se je odzival tudi na tiste, ki so prizadele druge dele sveta. Pri čemer Novi tednik ni bil le kronist, ampak tudi ustvarjalec boljšega življenja. Z desetletje mlajšim Radiem Celje je v vseh prelomnih trenutkih odigral pomembno vlogo pri obveščanju, saj bi bili bralci ob katastrofalnih poplavah, potresih in drugih nesrečah brez Novega tednika in Radia Celje še bolj nemočni, kot so bili. Novinarji so svoje delo v težkih, včasih celo nemogočih razmerah vedno opravljali profesionalno in predano, tudi ko so se s skromno terensko opremo in brez reportažnega avtomobila prebijali do bralcev, odrezanih od sveta.

Najstarejši bralci se še spominjajo katastrofalne poplave, ki je Celje in okoliške kraje prizadela junija 1954, ko so reke odnašale mostove, hiše, ponekod je voda segala višje od treh metrov. Ves nižinski svet med Škofjo vasjo, Štorami in Arjo vasjo je bil pod vodo. V poplavah je umrlo 22 ljudi.

Matere so otroke grele s telesi

Bolj svež je spomin na leto 1990, ko je Celjsko ponovno doživelo katastrofo. »Sina imam v vojski, včeraj sem mu odposlala pismo, vendar mu nisem povedala vse resnice. Pisala sem mu le, da je bila huda ura, da je graben narasel, ne ve pa še, da mu je ogrozilo domačijo, zemljo, ki jo je imel tako rad ...« je ob petdnevni ujmi novembra 1990 za Novi tednik dejala bralka Ivanka Kovač iz Trbiškega Grabna. O poplavi, posledicah, človeških zgodbah in pomoči se je Novi tednik tedaj razpisal na štirinajstih straneh.

V Liscah, ki so bile med najbolj prizadetimi območji v celjski občini, so se ljudje reševali s čolni, s slednjimi so pri odpravi posledic poplave nesebično pomagali tudi vojaki iz celjske vojašnice. V porodnišnici so mamice otroke grele s svojimi telesi. »Tam je bilo 30 porodnic. Poklicali smo jih iz sob in jim naročili, naj vsaka vzame svoje stvari. Ubogale so brez besed. So bile tako pogumne ali v šoku? Ne vem. Nas je bilo strah, grozno strah. Tema je bila. Samo pet sveč smo imeli. Otroke smo pri prenašanju pokrili z odejami. Kaj, če bi kateri prenehal dihati? Še vedeli ne bi ...« je o strahu in požrtvovalnosti v času poplave in po njej v celjski bolnišnici pisal Novi tednik.

Pet peklenskih dni

Poplavam leta 1990 niso ušli niti Laščani. Najbolj so bile prizadete krajevne skupnosti Laško, Marija Gradec, Rimske Toplice, Zidani Most, Radeče in Vrhovo. Poškodovana je bila celotna infrastruktura v občini, uničenih ali poškodovanih je bilo približno sedemsto stanovanj, 78 gospodarskih poslopij, več kilometrov vodovodnega in kanalizacijskega omrežja ter uničenih ali poškodovanih več kot tristo hektarov kmetijskih površin. Skupno materialno škodo v občini Laško so tedaj ocenili na več kot 600 milijonov dinarjev.

Nič manj hudo ni bilo v Zgornji Savinjski dolini, saj skoraj nobena hiša ni ostala neprizadeta, v vseh podjetjih se je nabralo blato, na vsaki njivi so bile vidne sledi podivjanih rek, hudournikov in potokov. Pretresljive zgodbe Zgornjesavinjčanov je z bralci Novega tednika delila novinarka Urška Kolenc (kasneje Selišnik), ki se je s fotografom Edijem Masnecem odpravila na teren. Čeprav so bile ceste večinoma neprevozne, se jima je uspelo prebiti v zaselek pri Ljubnem, kjer je Trbiški graben uničeval in razsajal od četrtka do sobote zjutraj.

Marko Centrih

Povodenj je leta 1990 prizadela 33 slovenskih občin, od teh 13 močneje, med slednjimi so bile tudi občine s Celjskega. Že dan po poplavi so se v vseh občinah na Celjskem v akcijo pomoči vključili občinski odbori Rdečega križa. Največ pomoči je bilo namenjene v Zgornjo Savinjsko dolino, prejemali so jo tudi Laščani in Celjani. V Novem tedniku smo pisali, kako bi bilo poplavljenim mogoče pomagati, in ugotavljali, da je v Celju premalo stanovanj za prizadete v vodni ujmi.

Zaradi poplav je medijska hiša Novi tednik in Radio Celje tisto leto tudi odpovedala festival Dnevi slovenskega filma, katerega organizatorka je bila. Denar, namenjen izvedbi festivala, je namenila najbolj prizadetim območjem v poplavi.

Porušeno Skopje

26. julija 1963 se je razširila vest, da je Skopje prizadel uničujoč potres. Makedonska prestolnica je bila skoraj povsem porušena, umrlo je več kot tisoč ljudi, skoraj 200 tisoč jih je ostalo brez domov. Novi tednik je nesreči, ki je prizadela mesto, zlasti humanitarnim akcijam ljudi s Celjskega, posvetil večino časopisnih strani v številki, ki je izšla po potresu. »Pri vseh občinah celjskega okraja so bili ustanovljeni posebni štabi za pomoč prizadetim prebivalcem Skopja, mnogi družbeni in politični delavci ter vsi zdravstveni delavci so prekinili dopuste ter se vključili v izredno humano akcijo. V večini primerov so se odločali za denarno pomoč, v mnogih primerih za enodnevne in celo večdnevne zaslužke, za pomoč v materialu, za ekipe strokovnjakov, ki so pomagale pri odstranjevanju posledic potresa, in podobno. Kot že neštetokrat so se tudi to pot izkazali prostovoljni krvodajalci. Že v prvih dneh je bilo toliko prijav, da ekipe transfuzijske postaje niso zmogle dela,« je pisal Novi tednik.

Poročal je tudi o tem, kako so Celjani v porušenem Skopju iskali svojce, prijatelje in znance s pomočjo Rdečega križa. »Največjo skrb so imele matere za sinove, ki služijo vojaški rok v Skopju. Kot je že poročal ves jugoslovanski tisk, med njimi ni bil nihče težje poškodovan. V zadnjem času se je pojavil še en problem. Precej skopskih otrok, ki so bili evakuirani v celjsko območje, namreč ne ve naslovov svojih staršev, ki so bežali iz porušenega Skopja. Precej otrok je prispelo tudi brez potrebnih dokumentov. Vse te stvari bodo že v prihodnjih dneh urejene,« je poročal Novi tednik.

Ko se je streslo Kozjansko

Pred 51 leti, 20. junija 1974 ob 17. uri in 8 minut, so se močno zatresla tla na Kozjanskem. Poškodovanih je bilo približno 5.300 zgradb, največ v občini Šmarje pri Jelšah, in prizadetih več kot 15 tisoč prebivalcev. Potres so čutili prebivalci vseh večjih slovenskih mest, njegov vpliv je zajel tudi severozahodni del Italije, večji del Avstrije in severozahodno Hrvaško. Potresnim sunkom je sledilo deževje, ki je povzročilo še dodatne težave pri reševanju in popravilih.

»Prvi trenutek smo se začudili. Potem ko so tla vedno bolj valovila in se je slišalo zamolklo grmenje, smo se prestrašili. Planili smo iz hiš, tisti, ki so bili na polju, pa proti domu,« so za Novi tednik pripovedovali ljudje z območja Šentjurja in Šmarja pri Jelšah, ki so se s strahom in z žalostjo ozirali na razpokano zidovje, zrušene dimnike, zevajoče strehe ter udrte strope in dvignjena tla. Najhuje je bilo v Šmarju, Zibiki in na Grobelnem. Večina ljudi je noč preživela na prostem: spali so v avtomobilih, ob cestah, na vozovih s senom, kjer je bilo pač najvarneje. »Povsod smo srečevali preplašene ljudi, v hišah ni bilo skoraj nikogar. Strah se je naselil v ljudi,« so razmere dan po potresu opisali novinarji Novega tednika. Poročali so tudi o tem, kako so ljudje v dneh po potresu prihajali na občino ter prosili za pomoč, rotili, jokali … in kako je na Kozjansko začela prihajati pomoč. Slovenija se je odzvala klicu Šmarčanov, pomagale so tudi druge republike v nekdanji skupni državi, ki so na Kozjansko pošiljale avtomobilske prikolice, cement, šotore ... Vsi delovni kolektivi v celjski občini so za pomoč prizadetim namenili enodnevni zaslužek.

Tragedija na Korziki

»Odločili smo se, da seznanimo naše bralce s posledicami nesreče našega letala v korziških hribih. Predvsem smo se odločili zbrati tiste podatke, ki jih v dnevnem tisku ni bilo, predvsem pa smo se potrudili, da tistim, ki žrtev niso tako dobro poznali, s fotografijami osvežimo spomin na ljudi, s katerimi so morda imeli sem in tja stike, ki so jih videvali, slišali zanje, a so za vselej odšli. Zaradi enakih imen in priimkov je bilo tudi precej zmotnih sklepanj. Poleg tega sodimo, da si žrtve najbolj črnega dne po končani vojni zaslužijo, da tudi v tej obliki ostanejo pričevanja tudi za prihodnost in za zgodovino.« Tako so se v uredništvu Novega tednika poklonili 180 žrtvam letalske nesreče na Korziki 1. decembra 1981.

Med ponesrečenimi potniki in člani posadke je bilo 24 potnikov s celjskega območja, in sicer iz celjske občine deset, iz žalske pet, iz velenjske štirje, iz mozirske trije in iz laške dva. V Novem tedniku so zbrali tudi nekaj statističnih podatkov tragedije in žrtev s Celjskega. Ti med drugim kažejo, da je bila povprečna starost ponesrečenih 42 let, da je bila najmlajša žrtev stara 18 in najstarejša 61 let, da so se na našem območju za izlet odločile predvsem ženske (bilo jih je 18 in le 6 moških), da so v nesreči umrli trije zakonski pari, dve sestri, sestra in brat ter mati in hči ter da je bila izobrazbena in strokovna stopnja vseh najmanj visoka kvalifikacija ali srednja šola in vse do višje ter visoke izobrazbe.

Letalo na celjsko stolpnico

Ko se je 11. septembra 2001 zgodil napad na newyorška dvojčka, je Novi tednik preverjal, kako varno je življenje v Celju, ali se lahko kaj podobnega zgodi tudi nam ter kako bi se v Celju znašli ob morebitni nevarnosti. Saj ne, da bi zares pričakovali teroristični napad na knežje mesto, a nevarnosti se skrivajo tudi drugje. Lahko bi se zgodila na primer letalska nesreča, lahko bi prišlo do eksplozije v katerem od podjetij kemične industrije … Zato je novinarko Ivano Stamejčič zanimalo, ali so načrti zaščite in reševanja za različne nevarnosti pripravljeni in ali bi jih znali s papirja v primeru potrebe prenesti v življenje.

»Starejša generacija se še dobro spominja nekdanje vaje Nič nas ne sme presenetiti, v kateri so državljani preizkušali svojo usposobljenost in se urili v kar najbolj hitrem ukrepanju. Bili so redki, ki niso razlikovali med različnim zavijanjem sirene, skoraj ni bilo meščana, ki ne bi vedel, kje je najbližje zaklonišče ... In danes? Poznamo zvoke sirene za različne oblike nevarnosti? Vemo, kje je najbližje zaklonišče?« se je spraševala. In prišla do odgovora, da v Celju načrtov, kako ravnati v primeru terorističnih napadov, ni. Tako kot jih v tistem obdobju ni imela nobena lokalna skupnost v Sloveniji, saj ocena varnostnega položaja v naši državi tega ni narekovala. Na ministrstvu za zdravje so bili prepričani, da bi v primeru nesreče večjega obsega zdravstveni zavodi ustrezno poskrbeli za poškodovance, saj je bilo na zalogi dovolj krvi, cepiv, anestetikov in nekaterih drugih zdravil.

Novi tednik se je v svoji 80-letni zgodovini odzival tudi na številne druge prelomne dogodke. Pri tem ni bil le kronist dogodkov, ampak je tudi iskal odgovore, rešitve in med bralce prinašal zgodbe upanja in solidarnosti.