Arhiv NTRC

V odraščajočih letih je bil v njej zelo izrazit uporniški duh, pravi. Oče je bil policist, zadnja leta pred upokojitvijo vodja kriminalistov, zato je tudi v družini zahteval red in disciplino, a Milena se mu je zoperstavljala. In prav stroga družinska vzgoja jo je prisilila, da je začela služiti svoj denar prej, kot je predvidevala.

Po končani srednji ekonomski šoli v Celju se je vpisala na Pravno fakulteto Univerze v Mariboru. »Nad študijem sem bila navdušena. Toda med počitnicami se nisem držala strogih družinskih pravil. Ko sem se nekega večera spet prepozno vrnila domov, smo se sporekli. Prekipelo mi je zaradi nenehnega ukazovanja. Polna trme in užaljenosti sem natipkala prošnjo za službo in kmalu zatem začela delati v računovodstvu na Slovenskih železnicah, kjer sem opravila pripravništvo in nato še leto nadomeščala sodelavko, ki je bila na porodniškem dopustu,« se spominja obdobja, ko se je osamosvojila.

Za vašo novo službo je bilo usodno srečanje z neko gospo, ki je takrat delala v celjski policijski upravi.

Da, ta gospa, ki je zdaj že pokojna, mi je povedala, da potrebujejo sodelavca v računovodstvu. Prijavila sem se na razpis in maja 1987 začela delati v Policijski upravi Celje, kjer sem najprej 19 let delala kot vodja oddelka za plače, že več kot 18 let pa sem predstavnica za odnose z javnostmi (PR). Med delom sem končala študij na fakulteti za organizacijske vede ter se zaljubila v radijsko in malce tudi v televizijsko delo. Vrsto let sem honorarno delala kot voditeljica programa na Štajerskem valu, na TV Celje sem vodila zdravstveno oddajo TV Ordinacija. Radijske in televizijske izkušnje so me pripeljale do dela, ki ga opravljam danes. Že med delom v računovodstvu sem namreč večkrat vodila policijske prireditve, proslave in koncerte. Zato me je takratni direktor PU Stanislav Veniger nekega dne poklical na pogovor in mi ponudil delo tiskovne predstavnice (PR). Za njegovo zaupanje mu bom večno hvaležna.

Odnosi med novinarji in PR-ovci so lahko tudi sporni. Z vami imamo novinarji vsa leta korekten odnos, kar cenimo. Kako vam to uspeva?

Najbrž zato, ker si prizadevam za spoštljivo in umirjeno komunikacijo. Verjamem, da lepa beseda vedno lepo mesto najde. Zelo pomembno je, da krepimo medsebojno zaupanje. Zato imam svoje delo po vseh letih, ki so bila tudi zelo stresna. še vedno rada.

Tragične, pretresljive novice pritegnejo precejšnjo pozornost javnosti. Mediji tekmujejo, kdo bo poročal prvi in kdo bo posredoval več informacij, žal tudi na račun neupoštevanja etičnega kodeksa. Imate pogosto opravka s takšnimi novinarji?

Ne. Lahko rečem, da večina novinarjev pri svojem delu upošteva visoka merila etičnega kodeksa, a se seveda najdejo tudi izjeme. Tragični dogodki, huda kazniva dejanja so zelo občutljive teme, zato sem v takšnih primerih toliko bolj pozorna glede tega, kaj povedati javnosti in kdaj. Ko se zgodi nesreča, v kateri nekdo umre, podrobnejših informacij v javnost nikoli ne posredujem prej, preden o tem niso obveščeni svojci preminulega. Pri tem vztrajam, ker menim, da je tako prav.

Kako komentirate, da med policijskimi preiskavami odmevnih afer prihaja tudi do odtekanja informacij iz policijskih krogov, zaradi česar je uspešnost preiskave lahko ogrožena?

Vsako odtekanje informacij iz policije je skrajno neprimerno in neprofesionalno do oškodovancev oziroma žrtev kaznivih dejanj, saj lahko hitro ogrozi preiskavo. Neprofesionalno je tudi do sodelavcev, sploh v obsežnejših preiskavah, v katerih se kolegi trudijo po več mesecev, da bi primer uspešno preiskali, potem pa informacije še pred koncem preiskave pridejo v javnost. Nekoč je bilo teh primerov več kot danes.

Kakšen naj bi bil optimalen odnos med policijo in mediji v dobrobit javnosti?

Če mediji in policija delamo z roko v roki, lahko zagotovimo, da je javnost o dogodkih ne le hitro, ampak tudi korektno obveščena. Brez vzajemnosti ne gre. Velikokrat ste mi novinarji priskočili na pomoč, ko je bilo treba javnosti čim prej posredovati informacijo na primer o otroku, ki se je izgubil, ali o dementnem gospodu, ki je sredi najhujše zime v pižami odtaval iz stanovanja. In še bi lahko naštevala takšne primere. Po drugi strani se tudi jaz po najboljših močeh trudim, da vam čim hitreje zagotovim želene informacije.

Vaša služba nima ustaljenega urnika, ob izrednih dogodkih morate biti za medije hitro dosegljivi. Kako to vpliva na vaše zasebno življenje?

Lahko rečem, da je moja služba moj način življenja, saj moram biti na voljo 24 ur na dan. Pridejo dnevi, ki moj telefon neprekinjeno zvoni. Odzivati se moram hitro in učinkovito, novinarji pač potrebujete informacije. A k sreči se to ne dogaja vsak dan. Pred leti, ko sta bila sinova še mlajša, sem težje usklajevala službene in domače obveznosti. A nikoli mi ni bilo zares zelo težko, saj se zavedam, da je narava moje službe pač takšna. In rada opravljam svoje delo.

Se na vas po nasvete ali informacije obračajo tudi drugi ljudje? Vas ustavljajo na cesti?

Komuniciranje z občani sodi med moje delovne obveznosti. Name so obračajo po elektronski pošti ali telefonu, ki zvoni tudi ob nenavadnih urah. Ampak ljudje pač pokličejo tisti trenutek, ko potrebujejo pomoč, in moja številka je pač objavljena na spletni strani policije. Zanima jih na primer, kako prijaviti in odjaviti obiske sorodnikov iz tujine, kaj storiti, ko jim policija zaseže vozilo ali začasno odvzame vozniško dovoljenje. Včasih koga zmotijo preglasni sosedje, skratka pestro je. (smeh) Tudi na ulici ali v trgovini me ljudje pogosto ogovorijo.

Prej sva govorili o občutljivosti pri poročanju o tragičnih dogodkih. Vas je kateri še posebej pretresel?

Najbolj me pretresejo dogodki, v katerih so žrtve otroci oziroma mladostniki, saj sem tudi sama mama. Ob tem vprašanju sem se najprej spomnila na hudo prometno nesrečo, ki se je zgodila oktobra 2009 na avtocesti pri Arji vasi. Voznik je vozil v napačno smer in trčil v vozilo, v katerem so bili štirje mladi ljudje. Voznik in sopotnici so umrli, eno dekle je bilo hudo poškodovano. Ta nesreča se me je res dotaknila. Morda tudi zato, ker sem kasneje, ko smo pripravljali preventivno akcijo Alkohol res ubija, spoznala njihove starše. Zato toliko bolj občudujem sodelavke in sodelavce, ki se na terenu vsakodnevno srečujejo s tragičnimi zgodbami. Res velik poklon vsem.

Ne znam si vas predstavljati s pištolo v roki. Toda kot policijska inšpektorica se usposabljate v streljanju. Pravite, da uživate v tem. Zakaj?

Zato, ker se moraš pri streljanju v trenutku popolnoma umiriti in osredotočiti. Vsako leto se udeležim vaj v streljanju. Najpogosteje streljamo na strelišču v Pečovniku, včasih tudi na strelišču v Žančanih na Koroškem. Ker mi pištole za pasom ni treba nositi vsak dan, so mi vaje nekoliko stresne, ker se obremenjujem s tem, ali bom dovolj hitro razstavila in sestavila pištolo, ali si bom zapomnila vaje in podobno. A nelagodje hitro mimo, saj nas vodi ekipa profesionalcev. Poskrbijo, da vse poteka, kot je treba. Seveda imam spoštovanje do rokovanja z orožjem. Ob tem se zavedam velike odgovornosti.

Preberite še ...

· Zanimivosti

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

Zdi se, da je policija kot ustanova še vedno preveč toga, tudi zaprta do javnosti. So ti očitki upravičeni?

Ne mislim tako. Pri delu moramo spoštovati zakonodajo in predpise, pri posredovanju informacij moramo biti zelo pazljivi. Toda kljub temu menim, da policija postaja vedno bolj odprta do javnosti, ne nazadnje pri komuniciranju uporabljano vedno bolj poljudno besedišče, ki je občanom bližnje. Zavedam se, da se zaupanje med policijo in javnostjo zelo počasi vzpostavlja, a se lahko zelo hitro podre. Zato ga je treba negovati in izboljševati iz dneva v dan. Tudi zato v policiji opravljamo ankete, v katerih občane sprašujemo, kaj jih moti, kaj jim je všeč, kaj bi po njihovem mnenju policija še lahko izboljšala. Zaupanje je res pomembno.

V policiji prevladujejo moški. Slišala sem, da sta nekdanja notranja ministrica Katarina Kresal in nekdanja generalna direktorica policije Tatjana Bobnar doprinesli k boljšemu vzdušju v kolektivu. Je to res?

Prepričana sem, da je ženska energija v policiji dobrodošla. Tudi na vodilnih mestih. Z obema, tako s Katarino Kresal kot tudi Tatjano Bobnar, sem se večkrat srečala in obe sta name naredili zelo pozitiven vtis. Sta močni, pogumni in uspešni ženski, ki sta v sebi uspeli obdržati žensko plat.

Lani je minilo 50 let, odkar so v uniformirani policiji začele delati prve miličnice. Dokazati so morale, da se lahko kosajo z opravili, ko so sicer veljala za moška. Tudi sama že več let sodelujem pri promociji policijskega poklica in veseli me, da se zanj zanima vedno več deklet. V celjski policijski upravi nas je trenutno zaposlenih 843, od tega je 245 žensk. Tako ženska energija ostaja prisotna v naših vrstah.

Vaša sinova Domen in Maj se za policijski poklic nista odločila. Eden je našel zadovoljstvo v športu, drugi v kulinariki.

Domen je v otroških in mladostniških letih treniral košarko, zdaj ljubezen do tega športa prenaša na mlade. Kot trener je začel v celjskem ženskem košarkarskem klubu, zadnja leta trenira mlajše selekcije v košarkarskem klubu Zlatorog Laško, kjer je bil v tej naporni sezoni, ko so se trudili za vrnitev v prvo ligo, tudi pomočnik trenerja članske ekipe. Menim, da je rojen za to, da svoje znanje, ki ga ves čas nadgrajuje, prenaša na mlade. Mlajši sin Maj je kuhar. Izbral si je težek poklic, toda v delu zelo uživa. Je prodoren, inovativen, iznajdljiv, uspešen. A najbolj pomembno je, da sta oba sinova srčna, spoštljiva, poštena. Več kot ponosna sem nanju. Domen bo letos dopolnil 30 let, Maj je pred kratkim praznoval 23. rojstni dan. Oba sta že na svojem. Domen s svojo Niko že nekaj let, Maj in njegova Maša sta se odselila pred kratkim. Vsi živimo v Celju. Domen na Otoku, Maj v Babnem, jaz nekje v sredini. (smeh) Največkrat se srečamo na sobotnih in nedeljskih kosilih, zelo smo povezani.

Večino otroštva ste sinova vzgajali sami.

Njun oče je sicer čudovit človek, a so se stvari tako obrnile, da je bilo za vse bolje, da sem se na neki točki odločila za ločitev. In smo se razšli. Ni nam bilo vedno lahko, marsikaj smo preživeli. Ampak smo nekako zmogli. Kljub temu sta imela sinova lepo otroštvo. Odlična ekipa smo bili. Pogosto smo se družili, pogovarjali, smejali. (Foto: Andraž Purg)

Intervju si lahko v celoti preberete v tiskani izdaji Novega tednika, 30. maj 2024!