Arhiv NTRC

Celoten intervju je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika. V njem Smukavec jasno in kritično razloži, kakšna je razlika med religijo in vero. Zaupal nam je, kaj stori, ko naleti na negativne opazke o svojem poslanstvu, in to, ali je kdaj pomislil, da ne bi bil več v duhovništvu. Zanimivi so tudi njegovi hobiji ... Brez dlake na jeziku pa je odgovoril tudi na vprašanje, ali je imel kdaj težave, ker so se mu ženske poskušale približati tudi kako drugače ...

»Moja redovniška pot se je začela v Ljubljani, kamor sem s kmetije v zgornji bohinjski dolini, iz vasi Jereka,prišel v samostan. Ko pride kmetič v Ljubljano, je morda res nekoliko čudno videti. Tudi sam najprej nisem vedel, kaj naj počnem. Doma smo imeli hlev, veliko dela in zemlje. V Ljubljani tega ni bilo. Na trenutke mi je bilo celo dolgčas, saj sem ves čas želel nekaj početi. In tako sem spoznal, koliko se moram v sebi življenjsko umiriti. Ves čas sem imel občutek, da moram nekaj narediti, nekomu nekaj dokazati ali nekaj rešiti. Bog ne daj, da bi bil v miru in pri miru! Potem sem kot človek zorel, dobil redovno obleko in tako pridobival mir v sebi. Spoznal sem, da ni nujno, da rešim vse stvari ali da nekomu nekaj dokazujem. Preprosto sem uvidel, da je treba biti to, kar si. Naučil sem se sprejemati mir v svojem svetu, svojo dejavnost in svoj čas. Dobro je, da preprosto sem. To je najtežje: biti in vedeti, kdo si.«

Vam je bilo od prvega trenutka jasno, da boste duhovnik?

Bratje v samostanu so me takrat vprašali, ali bi postal duhovnik. Razmišljal sem, da nisem vreden biti duhovnik. Študiral sem agronomijo in teologijo. To, da bom duhovnik, mi ni bilo samoumevno, vedno sem rekel, da sem brat kapucin. Toda potem sem vedno bolj razmišljal. Res je, da slabo berem, nekoliko jecljam, misli mi preveč letijo, včasih sem raztresen, sploh pa nisem želel biti gospod … Vse to sem razmišljal, a sem se vseeno pustil posvetiti. Duhovniško pot sem začel spoznavati v Ljubljani, pet let sem nato bil v Vipavskem Križu pri Ajdovščini. Primorska me je sprostila, moram priznati. Primorci človeka odprejo, še posebej Gorenjca, kot sem sam. V Vipavskem Križu sem spoznal, da je moje življenje pravzaprav lepo in da je polno lepih stvari. Prirejali smo božične zgodbe, pasijone, bratje kapucini smo dihali s krajani. Nato sem bil poklican v samostan v Škofjo Loko, kjer so po smrti enega od bratov potrebovali pomoč. Nato sem tam tudi ostal.

Znano je, da so premestitve duhovnikov že ustaljene v Cerkvi. Ampak verjetno se ni preprosto navezati na ljudi v nekem okolju, nato od tam oditi v popolnoma drug kraj. Tudi vi ste samo človek. Je to težko?

O, je. Ko odidem iz nekega kraja, je enako, kot bi presadil drevo. To boli. Tudi jočem. Ko sem odhajal iz Vipavskega Križa, sem jokal, poslovil sem se od tistega načina življenja, od ljudi in šel naprej v Škofjo Loko. Ampak tako v sebi človek tudi raste. Iz Škofje Loke sem prišel v Celje. Da, bilo je težko. Toda trenutno sem vesel, da je v meni vedno manj čustvenega pogrešanja. Sem namreč človek, ki se hitro in zelo rad naveže na ljudi. Preprosto potrebujem občutek, da smo skupaj. Z izrazom čustveno pogrešanje mislim na to, da vedno manj razmišljam, kaj puščam za seboj, kaj bo, ko bom šel. Zato mi je lažje in zato tudi pravim, da sem v Celje prišel v svobodi. Že drugi ali tretji dan sem tu polno zaživel. Opazil sem, da imajo ljudje težave, če je človek neposreden in odkrit. Zakaj? Štajerci ste vendar veseli ljudje! Včasih doživim odpor pri človeku ali občutek, da mu je nerodno, če ga vprašam, kako živi, kako je. Morda je ta zaprtost posledica življenja v mestu, ne vem. Navajen sem, da sem pozoren do človeka.

Res ste izredno neposredni in odkriti. Od kod ta vaša neposrednost v času, ko smo v sodobni družbi pozabili na sočutje, empatijo in objeme …?

Spomnim se, da smo, ko sem bil mlad in doma na kmetiji v Bohinju, samo delali. Ko je kdo prišel k nam na obisk, se skoraj nismo hoteli rokovati, ker ›roka je samo moja‹. Takšna trdota je vladala v odnosih. Sam sem bil od nekdaj nežen, romantičen. Zdaj vidim, da sta nasploh v naravi ljudi nežnost ali toplina v odnosih zelo zatrti. Že v študentskih letih sem odkrival, če me je kdo objel, da mi je bilo lepo, telo je bilo na trenutke celo zmedeno. Včasih sem se vprašal, kaj ta človek želi od mene. Sčasoma sem znal ubesediti te občutke. Tudi sam sem bil zakrknjen, zaprt, kot bi bil vklenjen. To je bila posledica tega, da sem se v resnici bal ljudi, bal sem se, da bom koga užalil, ker sem zelo neposreden. Velikokrat sem kot otrok dobil »po ustih« od starega očeta, ker sem vse tikal. Ampak tikanje je zame tisto pravo, vikanje mi je popolnoma nenaravno.

A ni zanimivo, da ljudje niso navajeni na iskrenega človeka ali nekoga, ki želi tudi drugim, da bi postali najboljša različica sebe?

Uh, če bi razmišljal o tem in o vzorcih, kako in kaj, bi se mi zmešalo! Toda vidim, da ljudem prija, da živijo v svojem svetu. Smo v družbi mehurčkov, balončkov, oblačkov …, vsak po svoje. Ko človek odkrije, da je ob nekom dobro, se ti balončki hitro razblinijo. To je enako kot to, da ljudje lažje žalijo in opravljajo nekoga, ki je daleč od njih. Tak primer so družbena omrežja. Ko ljudje pridejo skupaj, je drugače. Včasih, ko me kdo ne razume ali me žali na družbenih omrežjih, mu napišem, da se lahko dobiva in pogovoriva v živo. Takrat se ljudje ustavijo in komunikacija je čisto drugačna …

 Nadaljevanje intervjuja v tiskani izdaji Novega tednika.

Arhiv NTRC