Arhiv NTRC

Bojan Koštomaj je po gimnaziji v Celju končal šolanje v Splitu na mornariški vojni akademiji. Do leta 1991 je služboval v vojni mornarici kot poročnik bojne ladje. Kasneje je nadaljeval kariero kot kapetan dolge plovbe. Prvih osem let je kot kapetan večinoma plul po Sredozemskem morju, kasneje, do upokojitve, po celem svetu, največ ob obalah Tihega oceana.

Zaznamoval ga je poklic

Dejal je, da tovrsten poklic močno vpliva na posameznikovo celotno življenje. Sam se je zavzemal, da je z njim plula tudi njegova družina. Če ne bi bilo tako, bi se družinske vezi gotovo skrhale, je povedal. Dodal je, da je za opravljanje takega dela treba imeti najrazličnejša znanja, hkrati pa tovrstna služba prinaša razgibanost. »Poskusil sem tudi delo v pisarni, a to vsekakor ni zame. Kot kapetan sem bil vajen dinamičnega dela, spoznaval sem ogromno ljudi. Če sem se še tolikokrat vrnil v isto pristanišče, je bilo vedno drugače.«

Risanje zamenjal za fotografiranje

Že v gimnazijskih letih je rad risal, na dolgih potovanjih po morjih sveta pa je to izražanje zamenjal za fotografski aparat, s katerim je naredil vrsto čudovitih posnetkov. Direktorica Železarskega muzeja Štore Slavica Glavan, s katero sta bila sošolca v srednji šoli, ga je povabila, da svoje posnetke pokaže tudi drugim. »Mislim, da je razstava lepo uspela. Vsem, ki poklic mornarja spremljajo od daleč, se zdi izbor fotografij zanimiv. O mornarjih sicer kroži veliko mitov, nikar ne verjemite vsem,« je hudomušno dejal upokojenec, ki sedaj živi v Puli, mesečno pa se vrača tudi v Celje.

Foto: Arhiv Bojana Koštomaja

Preberite več v Novem tedniku