»Vsaka skupnost mora temeljiti na solidarnosti in povezanosti«
Da ima Tomaž veliko srce, pravijo mnogi njegovi sokrajani, ki ga spoštujejo tudi zaradi njegove poštenosti, odgovornosti, zanesljivosti in delavnosti. Kot poudarjajo, ne bodo nikoli pozabili, kako so se s kolegi med žledolomom več dni v težkih zimskih razmerah in brez spanca prebijali iz Gaberk skozi Ravne in Zavodnje proti Slemenu, da so tamkajšnjim prebivalcem zagotovili elektriko. Tudi sicer je vedno med prvimi, ki priskočijo na pomoč v kritičnih razmerah, ob naravnih in drugih nesrečah, nazadnje ob lanskih katastrofalnih poplavah. Krajani Gaberk so mu pred leti zaupali vodenje krajevne skupnosti, na njegovo pobudo je bilo ustanovljeno društvo Konjenica mladih Šaleške doline. 46-letni Šoštanjčan, ki je zaposlen v Elektru Celje, je prepričan, da sta sposobnost prilagajanja in ohranjanja pozitivne naravnanosti v današnjem svetu, polnem izzivov, ključna za negovanje občutka sreče.
Tomaž Slamek bo plaketo Občine Šoštanj na ponedeljkovi slovesnosti prejel za prizadevno delo v lokalni skupnosti. »Presenečen, počaščen in hvaležen sem za priznanje, ki ga dojemam kot potrditev, da se je vredno truditi, čeprav je nemalokrat naporno in težko. Vsaka skupnost mora temeljiti na solidarnosti in povezanosti. Najbolj pomembno je, da zmoremo prepoznati stisko soljudi in da jim pomagamo. Gre za plemenitost, na kateri mora obstati naša družba,« je poudaril.
Živahen in radoveden
Na domač kraj Gaberke je zelo navezan, saj je v njem odraščal. »Priznam, da sem tu in tam tudi kaj ušpičil, saj sem bil živahen in radoveden otrok. S prijatelji smo večino časa preživeli v naravi. Naše otroštvo je bilo drugačno od otroštva današnjih generacij otrok, ki preveč časa preživijo za računalniki in pametnimi telefoni.«
Ker je bil njegov oče gasilec, se je že kot sedemletni fantič vpisal v Prostovoljno gasilsko društvo (PGD) Gaberke. Priznava, da takrat predvsem zaradi druženja in gasilskih tekmovanj. A mu je gasilstvo sčasoma zlezlo pod kožo in mu ostaja zvest še danes. Sicer ne več tako dejavno kot pred leti, ko so s kolegi s številnimi posredovanji pomagali ljudem ob požarih ter naravnih in drugih nesrečah. »Vsako dejanje pomoči sočloveku mi prinaša dragoceno zadoščenje, saj vem, da sem naredil vse, kar je bilo v moji moči.«
Iskrena hvaležnost
Za poklic elektrotehnika se je odločil, ker ponuja veliko možnosti za zaposlitev. Našel jo je v podjetju Elektro Celje, v katerem skrbi za redna vzdrževalna dela in odpravljanje napak na elektroenergetskih napravah na velenjskem območju. »Delo na terenu je zanimivo in razgibano. Lahko je tudi nevarno, zato terja zvrhano mero osredotočenosti in previdnosti,« poudarja. Ob tem se spomni na zahtevno posredovanje pred leti med žledolomom. »V popoldanskih urah sem prejel telefonski klic. Takoj sem se odzval in doma pustil visoko nosečo partnerko, misleč, da bomo okvaro na električnem omrežju hitro odpravili in se bom lahko kmalu vrnil domov. A še zdaleč ni bilo tako. S sodelavci smo se v zelo zahtevnih razmerah, v mrazu in po poledenelem terenu, počasi prebijali iz Gaberk skozi Ravne in Zavodnje proti Slemenu. Brez spanca in z obilico adrenalina. Ne vem, od kod smo črpali moč, ki smo jo še kako potrebovali. Naposled se nam je uspelo prebiti do ljudi, ki so ostali brez elektrike. Uspelo nam je ponovno vzpostaviti električno napeljavo v domovih tamkajšnjih krajanov. Njihove iskrene hvaležnosti ne bom nikoli pozabil.« (Foto; osebni arhiv)
Portret si lahko v celoti preberete v tiskani izdaji Novega tednika, 26. seotemebr 2024!
