»Sindikalizem je tek na dolge proge«
Je tisti sindikalist, ki je pred približno petnajstimi leti sedel na direktorski stol v podjetju Inde Vransko in s tem sprožil polemike tudi v državnem zboru. Pravi, da svoje dolgoletno sindikalno delo dojema kot tek na dolge proge, saj delavske pravice niso samoumevne. Ves čas jih je potrebno braniti pred pohlepom kapitala, poudarja. Priznava tudi, da se šibkost sindikalnega gibanja kaže v vseh panogah. »Sicer nisem črnogled, a se zavedam, da tudi sindikate čaka veliko zahtevnih izzivov. Opažam, da mlade generacije zaposlenih potrebe po sindikalni organiziranosti ne prepoznavajo. To ni dober obet za prihodnost sindikalizma,« še pravi.
Odraščal je v tradicionalni delavski družini v času, ko so bile, kot pravi, vrednote sodelovanja in spoštovanja bistveno bolj žive kot danes. »Vsako obdobje nosi svojo posebnost. Svoje prednosti in slabosti. In na svojo preteklost navadno gledamo z nostalgijo. Odraščal sem v delavski družini v Latkovi vasi. Mama je bila zaposlena v tekstilni tovarni Prebold, oče v podjetju Sip Šempeter z dolgoletno tradicijo proizvodnje kmetijskih in gozdarskih strojev. Spomnim se, da sta bila oba zelo pripadna svojemu podjetju,« poudarja. Starša sta mu posredovala številne vrednote, kot so delovne navade, sočutje, solidarnost, medsebojno spoštovanje, iskrenost in strpnost. »To je dragocena popotnica, V času mojega otroštva smo živeli bolj pristno in bolj povezani. Ni bilo toliko individualizma in egoizma. Predvsem pa smo bili bolj spoštljivi drug do drugega,« še pravi sogovornik.
V šempetrskem Sip-u ste nabirali prve delovne izkušnje in se prvič soočili s sindikalnim gibanjem. Menda je bil za vas prelomen zbor delavcev v tem podjetju.
Ker sem bil štipendist Sip-a, sem po končani srednji tehnični šoli takoj dobil zaposlitev v tem podjetju. Pred tem sem odslužil enoletni vojaški rok. Ta izkušnja me je osebnostno kalila, saj sem pridobil disciplino ter se naučil prilagajanja in sklepanja kompromisov, kar mi je koristilo tudi kasneje v službi. To je bilo v začetku devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil v Sip-u odmeven zbor delavcev, na katerem je vodstvo podjetja predstavilo poslovanje družbe, določene ukrepe in načrte. Spomnim se, da so zaposleni zgolj poslušali, nihče ni upal ničesar vprašati ali predlagati. Jaz pa nisem bil tiho, vodilnim sem zastavil nekaj vprašanj in zahteval dodana pojasnila. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj bi morali molčati, ko pa vsak zaposleni s svojim delom in znanjem omogoča obstoj in razvoj podjetja. Nekaj let kasneje so me delavci s prepričljivo večino izvolili za sindikalnega zaupnika. Zatem sem prevzel še funkcijo predsednika Sindikata kovinske in elektro industrije SKEI v tem podjetju. Priznam, da sem sprva dvomil, ali bom kos tej funkciji, a so me delavci spodbujali, zato sem skočil v sindikalne vode, v katerih plavam še danes.
Za sindikalista je zelo pomembna veščina komuniciranje, saj mora znati jasno in utemeljeno zastopati stališča delavcev. So bili že začetki stresni?
Bili, bili. Veščin komuniciranja se nisem učil, zato sem bi sprva neroden, a sem se kalil z izkušnjami. Sčasoma sem krepil svojo samozavest. Nikoli ne bom pozabil prvega sestanka v vlogi sindikalista z vodstvom podjetja. Temeljito sem se pripravil na vsebino pogajanj. Na drugi strani mize so sedeli delodajalci, oboroženi s svojimi argumenti. Jaz pa sem se kljub temu uspel osredotočiti in odločno predstaviti sindikalna stališča. Eden od sodelavcev mi je po končanem sestanku rekel, da sem vodstvo presenetil s svojim samozavestnim nastopom. V Sip-u sem bil predsednik sindikata od leta 2002 do leta 2012, v tem obdobju sem bil dvakrat tudi član sveta delavcev ter dva mandata član nadzornega sveta v tem podjetju. Sodeloval sem pri reorganizaciji Sip-a, to smo počeli s socialno občutljivostjo do zaposlenih. Kot sindikalist glede zahtev delavcev nisem popuščal. Veseli me, da šempetrski Sip tako posledično še danes posluje na zdravih temeljih.
Ne le v Šempetru, ledino sindikalizma ste pred približno tridesetimi leti orali v celotni Spodnji Savinjski dolini. So vam delodajalci metali polena pod noge?
So, seveda so. To je bilo v letih 2006, 2007 in 2008, ko smo ustanovili sindikalno gibanje tudi v podjetjih Odelo Prebold, Novem Ložnica in Inde Vransko. Takrat sem bil še zaposlen v podjetju Sip, kjer so mi omogočili, da sem se polovico delovnega časa posvečal sindikalnemu aktivizmu. Pri tem sem naletel na negativne odzive med delodajalci. Zgodilo se je, da me je kak direktor poklical in s povzdignjenim glasom očital, češ, kaj se pa vendar grem!? Bili so pritiski, ki jih je bilo potrebno zdržati. Lažje je bilo kljubovati pritiskom v tistih delovnih okoljih, v katerih so se delavci množično vključevali v sindikat. Če je sindikat številčnejši, ima večjo moč pri pogajanjih z delodajalci. (Foto: Andraž Purg)
Intervju si lahko v celoti preberete v tiskani izdaji Novega tednika, 30. januar 2025!
