Kot da bi želel svoje rodno Kosovo pripeljati na Obalo, je pobudnik razstave Gani Llalloshi zbral dvajset tako svetovno uveljavljenih kot manj znanih kosovskih umetnikov združenih v razstavi A bi kaj sladkega?
S sramežljivim govorom je ob odprtju razstave izrazil veselje, da bodo Obalne galerije Piran gostile razstavo, in povedal: »Razstavljena dela v različnih tehnikah, od videa, fotografije, instalacije do risbe in slike, razkrivajo različne osebne zgodbe in pripovedi umetnikov, ki so odraščali v družbi brez institucionalno organiziranega sistema umetnosti, brez finančne podpore in z majhno možnostjo pridobivanja informacij o mednarodnih dogajanjih v sodobni vizualni umetnosti. Kljub težavam pri komunikaciji z ostalim svetom niso nehali iskati možnosti za predstavitev svojih misli.«
Gani Llalloshi je na odprtju poklepetal tudi z Nives Marvin iz Obalnih galerij Piran.
Gani delo umetnikov spremlja že petnajst let in njihova dela dobro pozna. Vežejo jih spomini na bienalno razstavo Qmimi Muslim Mulliqi, ki jo je leta 2003 skupaj z izredno profesorico za umetnostno zgodovino na ljubljanski ALUO, dr. Nadjo Zgonik, pripravil v Prištini.
Danes so ta dela prisotna tako v domačih kot tudi mednarodnih zbirkah in dokazujejo, da je kakovost domače produkcije višja. Na odprtju razstave so se mu pridružili mnogi umetniki in tudi podporniki, ki verjamejo v sporočilo razstave. Ime A bi kaj sladkega? je namreč stavek slaščičarja, ki se je pobudniku razstave vtisnil v spomin in dokazuje, da če verjameš in ljubiš svoje delo, lahko pripoveduješ o marsičem, tudi o umetnosti. Od takrat je minilo veliko let, a skupnih pogovorov ne pozabi.
Tilen Pajek
