Slastno slovensko podeželje
Na Zavodu Grm Novo mesto - Center biotehnike in turizma je bilo danes že deseto tekmovanje mladih raziskovalcev kmetijskih, živilskih in biotehničnih srednjih šol Slovenije. Namen tekmovanja je pri mladih krepiti zavest o tradicionalnih vrednotah, ki pa jim je treba dodati pridih sodobnega časa. Na ta način se odpirajo tudi možnosti in priložnosti za ustvarjanje delovnih mest za mlade generacije. Podeželski prostor z bogato kulinariko in kulturo postaja za sodobnega človeka vedno bolj zanimiv. V njem išče možnosti za aktivno preživljanje prostega časa, za oddih in rekreacijo in verjetno je pri tem tudi malo nostalgije. In vse to je priložnost za mlade. Če sodimo po tistem, kar so nam dopoldne povedali, pokazali in skuhali, jo bodo izkoristili. Prav vsi. To trdimo zato, ker je komisija, ki ji je načeloval prof. Vito Hazler z etnološkega oddelka filozofske fakultete v Ljubljani, skoraj za celo uro presegla čas, ki ji je bil odmerjen, da določi zmagovalca.
Prvo mesto je pripadlo Srednji šoli za gostinstvo in turizem Maribor. Klavdija, Ivan in Tinca so se lotili Etnoloških in prehranjevalnih značilnosti Kozjaka. Opravili so tudi zahtevno terensko delo (lahko bi bila diplomska naloga, je rekel prof. Hazler) in ugotovili, da se je kakovost bivanja spremenila šele sredi prejšnjega stoletja. Imajo pa tamkajšnji prebivalci še določene prehranjevalne značilnosti, ki so povezane s krščanskimi praznovanji, življenjskimi šegami in navadami, medtem ko so navade ob kmečkih opravilih povečini, žal, že zamrle. Vam pa povemo, da, človek, ko poskusi flancate »krape«, ki so jih pripravili v šolski kuhinji po treh receptih, takoj izgubi željo po urbanem okolju.
Izjemno zanimiva je bila tudi naloga Biotehniške šole iz Nove Gorice, ki so jo Jure, Barbara in Ema naslovili Med burjo in puščavskim peskom. Raziskovanje sega v sedemdeseta leta 19. stoletja, ko je bilo v Vipavski dolini hudo pomanjkanje in lakota. Mnoge ženske so, ker ni bilo drugega izhoda, odhajale v Aleksandrijo. Tam so bile dojilje, gospodinje, služkinje in še marsikaj, predvsem pa so solidno zaslužile, mnogo bolje kot na primer v Trstu. Ko so prihranile dovolj denarja za doto, so se praviloma vračale, nekatere pa tudi ne. Treba pa je povedati, da »povratnice« niso bile priljubljene, kar pomeni, da slovenska zavist ni od včeraj. Najbolj pomembno pri tem pa je to, da so ob vrnitvi prinesle domov določene prehranske navade, določene pa so tudi »izvozile«.
Omeniti moramo tudi domačo ekipo. Marjeta, Teja in Mojca so se spopadle z mlekom v okolici Tržišča in Šmarjete pred 2. svetovno vojno. Veliko so delale na terenu in zapisale kar nekaj starih receptov, ki so jih tudi na mizo postavile. Same so bile navdušene nad okusi, ko so jih preizkusile, in tudi ekipi Lokalno.si so bili mlečni proizvodi odlični.
Pri vsem tem pa se poraja samo eno vprašanje: kdaj bodo danes ponujene dobrote na jedilnih listih naših, pa ne samo domačih, gostiln in restavracij?
