Jutri ob 21. uri čaka košarkarje Krke prva tekma na domačem parketu v sezoni. V drugem krogu jadranske košarkarske lige se bodo pomerili črnogorskim moštvo Mornar iz Bara. V Krkino moštvo se je po letih službovanja v Turčiji vrnil Jure Balažič, nekdanji kapetan slovenske košarkarske reprezentance, ki bo kapetanski trak letos nosil tudi v Krki. Pred začetkom sezone pa je spregovoril tudi za Dolenjski list.

Pozdravljeni doma. Ste že težko čakali na vrnitev v Novo mesto?

Ja, po vseh teh letih tujine. V bistvu sem se za vrnitev odločil že po koncu prejšnje sezone in sem se prav veselil vrnitve.

Krko ste zapustili, ko je prvič osvojila naslov državnih prvakov leta 2000 in se je pripravljala na nastop v suproligi, naslednici Fibine evrolige. Kaj je bil takrat vzrok za tako odločitev?

Zgledalo je, kot da zame v košarki ni prihodnosti, imel pa sem tudi nekaj osebnih, zdravstvenih težav, tako da sem dal košarko takrat na stranski tir.

Odločili ste se za študij.

Tudi, ampak je bilo poleg tega še en kup drugih stvari. V članskem moštvu Krke tedaj nisem bil v prvem planu, zato se mi je zdelo najbolje, da se posvetim študiju in sebi. Takrat še ni bilo nekega profesionalizma, ko sem šel iz Krke nisem imel pogodbe, za razliko od danes, ko imajo tile mulci že vsi pogodbe. Takrat sem bil v ekipi kot pomoč pri treningu.

Med študijem ste nameravali igrati pri Slovanu.

Vendar se to ni izteklo, kot smo načrtovali. Obljubili so mi, da bom lahko obiskoval predavanja na fakulteti, a sem moral na koncu trenirati trikrat na dan, zjutraj sem imel trening pri Slovanu, popoldne pri Ježici, kamor sem bil posojen, zvečer sem imel pa še en članski trening pri Slovanu. V dvorani sem bil po šest ur na dan in tako ni šlo, tako da sem tedaj resnično zaključil s košarko.

Pred tem ste izgubili očeta.

Uče mi je umrl leto pred tem. Hodil me je gledat na mladinske tekme. Ko je prišel prvič, sem zelo dobro odigral in od tedaj naprej ni več spustil nobene tekme, žal pa ni dočakal mojih prvih pravih tekem. Ko je umrl, je tudi meni vse dol padlo.

Potem pa ste zboleli še za sladkorno boleznijo.

Ko sem bil v Slovanu, sem zbolel. Raven krvnega sladkorja je bila 44 mmol/l, diagnoza: diabetes tip 1. Tedaj si nisem mislil, da bom sploh še kdaj lahko igral košarko.

Pa vendarle ste se z vsem tem vrnili pod koše, v Krškem v tretjo ligo.

V Krškem sem igral košarko za veselje, zunaj na prostem, kjer sem igral tudi skupaj s Stankom Lučevom, ki je bil tam tudi trener. Povabil me je, naj se pridružim njegovim košarkarjem tudi na treningih v dvorani. Sem si rekel, pa naj bo, da ne bom igral košarke samo poleti, ko je lepo vreme, da bom tudi pozimi nekaj migal. Tako sem začel spet redno igrati, ob tem pa sem se naučil tudi normalno živeti s sladkorno boleznijo, jo nadzirati tudi med igranjem. Najprej sem mislil, da to ni možno, a sem se počasi naučil. Vse skupaj je bilo lažje, saj smo igrali na nižji ravni, tako da mi ni nihče nič očital, če kdaj nisem treniral ali če sem kaj zafrknil. Igral sem tudi po trideset minut na tekmo, dajal sem koše, zmagovali smo in bilo je zabavno. Tako sem se znova zaljubil v košarko. Uvrstili smo se v drugo ligo, Lučeva pa je zamenjal Vojko Herksel. Bil je strog trener in z njim je vse skupaj postalo precej bolj resno, dobro me je pripravil. Da fant iz Novega mesta tako uspešno igra v drugi ligi, se je dobro zdelo tudi ljudem v Krki, tako da so me povabili, naj pridem nazaj. Krkino moštvo je bilo tedaj na bistveno višji ravni kot takrat, ko sem ga zapustil, zato takega povabila nisem mogel zavrniti.

Tako se je pri vas vse zgodilo pozneje kot pri drugih uspešnih košarkarjih. Tudi reprezentanci ste se pridružili šele pri triintridesetih letih, leto pozneje pa ste bili na evropskem prvenstvu že njen kapetan.

Res je. Resno sem začel igrati košarko šele po dvajsetem letu. Je pa verjetno k temu precej prispevala tudi moja bolezen, saj sem bil preslaboten. Pri osemnajstih letih sem imel pri dveh metrih višine le sedemdeset kilogramov. S to težo se ne moreš prerivati pod košem z igralci, ki imajo pri taki višini krepko prek sto kilogramov.

Kateri trener je pri vašem razvoju odigral ključno vlogo?

Ogromno sem se naučil pri Nevenu Spahiji tisto leto, ko sem se vrnil v Krko. Naučil sem se tudi discipline, profesionalnega odnosa do dela. Bil je dovolj strog, jaz pa sem znal poslušati. Ni mu bilo treba dvakrat ali pa sedemkrat povedati iste stvari. Prijel se me je imidž, da poslušam in da stvari razumem, kar se me je držalo vso kariero.

Iz Krke ste odšli v tujino in večino časa igrali v Turčiji. Zakaj ravno tam?

Turčija ima eno najmočnejših lig v Evropi. Tako sem lahko praktično vsak teden igral proti najboljšim evropskim ekipam, pogoji so bili odlični. Vse je bilo na precej višji ravni. Ne morem trditi, da teh ekip slovenski klubi ne bi mogli premagati, a po organizacijski plati se s turškimi klubi ne morejo primerjati. Tudi kar se tiče občinstva in navijačev je Turčija povsem druga zgodba. Ko je bil Fenerbahče evropski prvak, sem imel kar nekajkrat na leto priložnost igrati z najboljšo ekipo stare celine.

Življenje v Turčiji je precej drugačno kot pri nas, tam so druge navade. Se je bilo težko prilagoditi? Se je bilo sploh treba prilagajati?

To sem že večkrat povedal: tam živiš v nekem balončku. Zate posebej skrbijo. Ker ne znaš njihovega jezika, med njimi pa malokdo govori angleško, je vedno nekdo s tabo, da ti prevaja in pomaga. Kar koli potrebuješ, ti uredijo. Meni ni bilo nič hudega. Res so velike kulturne razlike, ampak meni je bilo to zanimivo. Ljudje so izredno prijazni, z veseljem sem pokušal drugačno hrano in raziskoval njihove običaje.

Se je pa v letih, ko ste tam igrali košarko, Turčija zelo spremenila. Ste občutili vse te spremembe?

Vsako leto, ko so bile volitve, je bila praktično v vsakem klubu, kjer sem igral, panika. Vedno je bil kakšen pomemben sponzor, ki je bil tesno povezan z določeno politično opcijo. Pred volitvami so se vsi tresli, ali bodo še imeli tistega sponzorja. Ni se zgodilo redko, da je kak klub po volitvah tako rekoč čez noč ugasnil. Dovolj je bilo, da se je zamenjal župan. No, meni se to na srečo ni zgodilo. Je bilo pa eno leto precej nevarno, ves čas je nekje nekaj pokalo. Mi sicer nismo bili v nevarnosti, a ni bilo prijetno.

Je bilo to v času neuspelega udara?

V tistem času sem bil doma, ker se je to dogajalo poleti, a mi je bilo neprijetno vrniti se. Ko pa sem prišel tja, je bilo vse tako kot prej. Tam se ljudje sploh ne obremenjujejo s tem. Pri nas je tako, da se nekaj zgodi v Franciji, pa je že tukaj panika, v Turčiji pa se nekaj zgodi v sosednji ulici, pa se ljudje zaradi tega ne vznemirjajo. Morda gredo celo pogledat, kaj je bilo. Niti domači igralci se pri takih dogodkih niso vznemirjali, bolj je bilo nelagodno nam, tujcem.

Čeprav boste naslednjo sredo praznovali osemintrideseti rojstni dan, se zdi, da se v Novo mesto niste vrnili, da bi odigrali le še poslovilno tekmo in se upokojili.

Košarka mi je še vedno zabavna, fizično se še vedno držim solidno. Ne bom lagal, da sem še vedno tako hiter in skočen kot pred petnajstimi leti, a nimam težav ne z močjo ne z vzdržljivostjo pa tudi s poškodbami ne. Trudil se bom kar največ pomagati na igrišču in tudi zunaj igrišča.

Običajno imajo starejši igralci prilagojene vsaj kondicijske treninge, delajo individualno po svojem programu. Nekaterim soigralcem bi lahko bili oče. Imate zaradi tega kakšne privilegije, lahko preskočite kakšno težjo vajo?

Ne, zaenkrat se nič ne »šparam«. Simi (trener Simon Petrov, op. p.) mi je rekel, naj povem, če bo kar koli, a ni bilo treba. Nisem tak tip, ki bi se znal »šparat«, vedno sem delal na polno.

Poraz z Latvijo v osmini finala evropskega prvenstva ni bilo ravno prijetno slovo od reprezentance. Vam je žal, da niste bili na seznamu reprezentantov tudi na naslednjem prvenstvu, ko so naši osvojili zlato?

Tako bom rekel: seveda mi je žal, lagal bi, če bi rekel, da mi ni. Vsi, ki so bili tam, od prvega do zadnjega, so si zaslužili to medaljo. Jaz sem se odločil, da bom zaključil in sem imel prosto poletje, ki ga ti fantje niso imeli. Igrali so zastonj, medalja pa je bila plačilo za vsako kapljo znoja posebej. V klubu so me zbadali, češ, samo ti si moral nehati, pa so že zmagali. Vendar če bi bil jaz zraven, bi bilo moštvo na mojem igralnem mestu popolnjeno in ne bi prišel Randolph in morda ne bi bilo medalje. Tega ne moreš vedeti. Tako kot se je zgodilo, se je moralo zgoditi, in super je, da se je.

Kako so se pa v Turčiji odzvali na slovensko zmago?

Klub, v katerem sem igral, je prej vodil Zdovc, tam sta igrala tudi Lorbek in Lakovič, na priprave hodijo v Kranjsko Goro in so tako tesno povezani s Slovenijo, radi jo imajo in seveda so bili veseli njenega uspeha. Tudi meni so pošiljali čestitke.

Po tisti tekmi z Latvijo ste na vprašanje o sojenju odgovorili: Tudi meni niso dosodili nekaj osebnih napak, pa vem, da sem jih naredil. Redko je slišati športnika tako razmišljati, da bi se postavil tudi v kožo sodnika in ga poskušal razumeti, na primer.

Te izjave se sicer ne spomnim, ampak košarka je kontakten šport, zelo čustven, vsi smo jezni, zlahka te odnese in znoriš. Sam delam precej osebnih napak. Dosodijo mi dve in se jezim, potem pa gledam tekmo in ugotovim, da bi si jih sam piskal sedem in ne le tistih dveh. Zavedam se, da so tudi sodniki samo ljudje, da se lahko zmotijo, da lahko česa ne vidijo. Me pa včasih zmoti njihov odnos. Želiš se lepo pogovoriti, marsikdaj samo kaj vprašaš, pa te odpikajo, kot da ne obstajaš. So pa med njimi tudi taki, ki se pogovorijo s tabo in priznajo, da so zafrknili, in jim potem takoj vsaj pol oprostiš. Veš, da je to človeško. Kot rečeno, so pa čustva včasih na igrišču zelo močna, včasih ena sama dobro odigrana akcija odloča o zmagi ali porazu in s tem o tem, ali boš imel naslednjo sezono pogodbo ali ne. Za kruh gre. Smo pa medsebojno odvisni – mi potrebujemo njih, oni pa nas.

Kakšna se vam zdi aktualna ekipa Krke?

Ekipo dobro poznam, saj sem jo spremljal ves čas. Pa ne le zato, ker sem v tem klubu zrastel in sem Novomeščan, tudi zaradi Simija, ki je bil moj soigralec in prijatelj. Že lani sem ga spremljal kot trenerja in me je navdušil. Vesel sem tudi, da je v ekipi toliko Novomeščanov. Pri nas veljaš za domačina, če si iz Dolenjske, če si vsaj iz nekoliko širše okolice Novega mesta. V Turčiji si domačin, če si Turek, pa čeprav si doma iz čisto drugega konca države. Oni si ne morejo predstavljati, da za tako dober klub, kot je Krka, igra šest, sedem fantov, ki so doma v neposredni bližini dvorane, z območja, ki ima samo petdeset tisoč prebivalcev. Celo tedaj, ko smo igrali evroligo, je bilo v ekipi kar nekaj Novomeščanov. Ne vem, kaj naj rečem. To je super. Tudi naši »mulčki« so noro napredovali. Treniramo dobro in komaj čakam, da se začne sezona, da vidim, kako bo vse skupaj zgledalo.

Kaj pa pričakujete od sebe?

Upam, da bom lahko ekipi pomagal v pravem trenutku. Vsak igralec rad da koš, ampak jaz sem zdaj že v fazi, ko nisem več obremenjen z neko statistiko. To je moja zadnja pogodba, saj ne nameravam iti več nikamor drugam, zato me zanima izključno uspeh kluba, ne pa to, koliko bom sam dosegel košev. Upam, da bom lahko pomagal, ko bo treba, če ne, bom pa gledal tekmo in užival v tem, kar bodo počeli mlajši soigralci.