L.M.

Zato je letošnja nagrada, ki jo je občina Šmarješke Toplice podelila Janezu ob občinskem prazniku, nedvomno prišla v prave roke.

»Presenečen sem in vesel, da so opazili moj dolgoletni trud in delo, čeprav ničesar ne počnem za neka priznanja. Je pa v vsakem projektu ali dogodku, ki ga v društvih pripravljamo, skritega res ogromno dela, energije in prostega časa. Zato sem hvaležen tudi svoji družini za razumevanje,« pove Janez Turk, dolgoletni predsednik KORK Šmarjeta, član KD Mešani pevski zbor Šmarješke Toplice, ki ga je vrsto let tudi vodil, ter novopečeni predsednik šmarješkega upokojenskega društva. Vse počne prostovoljno in brezplačno.

Delavnost je Janezova dota od doma. Odraščal je še s štirimi brati na kmetiji v Polhovici v šentjernejski občini, kjer dela ni nikoli zmanjkalo. Spominja se, kako so polja in travnike obdelovali še z živino, ker ni bilo traktorja. A Janez je najraje od vsega rad poprijel za kuhalnico. Že zgodaj je vedel, da želi postati kuhar.

»Ljubezen do kuhanja imam gotovo po stari mami, čeprav je tudi mama Marija dobra kuharica.« Babica je bila daleč naokrog znana kot odlična gospodinja in brez nje ni minila nobena prava kmečka ohcet, ki so bile včasih še doma. Janez, ki je živel z njo, je vedno rad gledal, kaj počne za štedilnikom, in se pridno učil. Zato ni bilo nič čudnega, da se je po osnovni šoli podal na novomeško srednjo gostinsko šolo, smer kuhar.

Prve delovne izkušnje je dobil v nekdanjem hotelu Kandija v Novem mestu, v katerem je bil zaposlen kar 13 let. »Kako je bilo tam živahno. Kuhali smo vse mogoče, pripravljali prireditve in tematske dneve raznih jedi, gostov ni manjkalo. Ko grem danes mimo zapuščenega hotela, me boli srce,« odkrito pove naš sogovornik, ki razkrije še, da je prav v kuhinji tega hotela spoznal ženo Marico, ravno tako poklicno kuharico. Prihodnje leto bosta praznovala štiri desetletja skupnega zakonskega življenja. Pa naj še rečejo, da ljubezen ne gre skozi želodec!

Po zaprtju hotela Kandija se je Janez po treh letih dela v gostilni Pri Belokranjcu kar za 28 let oz. vse do upokojitve poklicno preselil v OŠ Frana Metelka Škocjan. »Lepo je bilo kuhati za mlade. Trudil sem se jih navajati na bolj zdravo, preprosto hrano, na stare in že pozabljene jedi, na jedi na žlico. Spomnim se, kako navdušeno so vrtčevski otroci jedli z lesenimi žlicami iz lončene sklede. Upam, da se jih je kaj prijelo in da tudi sami kuhajo v svojih družinah ter se ne poslužujejo le instant hrane iz trgovin,« pove Janez Turk, ki je zaslužen tudi za uspehe škocjanskih osnovnošolcev na tekmovanjih v pripravi lokalnih kulinaričnih dobrot.

Vsaj dve desetletji je nepogrešljiv vodja veliko kuharskih tečajev po dolenjskem koncu in član ali predsednik strokovnih kulinaričnih komisij. Ocenjuje kruh, šarklje, potice, štruklje itn. Včasih, če ni v komisiji, pa se postavi tudi na drugo stran in svoje pekovske izdelke prinese v oceno. Ničkolikokrat je domov že odšel z zlatim priznanjem ali bil celo najboljši.

»Naše gospodinje, ki so članice veliko društev podeželskih žena, so v zadnjem obdobju po zaslugi tečajev in kulinaričnih tekmovanj res napredovale. Opozorila, ki jih ocenjevalci delimo, niso naletela na gluha ušesa, skratka vedno boljše so. Ampak da ne bo pomote – znanje gre v obe smeri. Tudi sam sem se od vseh gospodinj ogromno naučil, vsaka ima dragocene izkušnje, skratka, skupaj rastemo,« pove Janez, ki svojega znanja nikoli ne skriva, ampak ga – v nasprotju z nekaterimi – rad predaja naprej. Če bi se danes odločal za poklic, bi gotovo spet postal kuhar, a mogoče bi šel v pedagoško smer, pove.

Janez, ki mnogim za osebni praznik speče jagenjčka, štruco ali torto, še pove, da najbolj ceni peko v krušni peči, »saj vem, kako zahtevna je.« Sam se lahko pohvali s kar 13 ohcetmi, za katere je pogostitev pretežno pripravljal v krušni peči.

L.M.

Da pri Turkovih v Radovlji, kjer sta si pred tremi desetletji Janez in Marinka uredila lep dom, res pogosto lepo diši iz kuhinje, verjetno ni treba posebej poudarjati. Tudi svoje tri otroke in sta naučila kuharskih spretnosti, najstarejši sin Dejan pa je postal celo poklicni kuhar.

Z domačimi dobrotami rada razveseljujeta sedem vnukov, ki so jima v veliko veselje. Zato pridno obdelujeta vrt, imata pa tudi domače mleko in skuto. Janez si je namreč za svojo dušo ob upokojitvi uresničil veliko željo – kupil si je kravo! »Zjutraj in zvečer jo pomolzem na roke kot nekoč in sem srečen. Kobilo – ljubezen do konjev tudi izhaja iz mladosti – imamo že dlje časa v hlevu, skratka, v zrelih letih grem nazaj v stare čase in k naravi,« se nasmeje.