Osebni arhiv

Kot je pred kratkim razkrila svojim sokrajanom na dogodku Gremo mi na tuje v Krajevni knjižnici Škocjan, je bila izkušnja zanimiva in za življenje več kot dragocena. Predvsem je spoznala, kako v Sloveniji kljub pogostemu negodovanju dobro živimo ter kako lepo in čisto okolje imamo, pa se tega ne zavedamo dovolj in vedno. Pa tudi, da med seboj nismo vedno najprijaznejši.

»Želela bi si, da bi več vlagali v medsebojne odnose, v srčnost in da ne bi bili taki materialisti, skratka, da bi se bolj zavedali pomena skupnosti in medsebojnega sodelovanja,« pravi Ana Kapler, ki je po končani Gimnaziji Želimlje želela koristno preživeti pomaturitetne počitnice, »narediti nekaj dobrega, stopiti iz cone udobja in spoznati, ali sem se odločila za pravi študij«.

V misijone

S prijateljico sta se prijavili na misijonski program Pota in Indija ji niti ni bila prva želja. A po pogovoru s koordinatorjem je sprejela to ponudbo in ni ji žal.

Osebni arhiv

Pet slovenskih deklet je, potem ko so si uredila vse potrebno – od rezerviranja letalskih vozovnic in hostlov, cepljenja, pridobitve vizuma itn., kar so si plačala sama –, odpotovalo v Indijo, ki je z več kot 1,43 milijarde prebivalcev že postala država z največ prebivalci na svetu, in tam preživelo mesec dni. Kot pove Ana, so prvi teden potovala in spoznavala indijska mesta, seveda pa tudi njihove hostle, v katerih so si našla ugodna prenočišča, preostali čas pa so prebivala in delovala v zasebni dekliški šoli Piali Ashar Alo v bližini Kolkate.

Izobrazba težko dosegljiva

Gre za šolo, ki jo vodita Slovenka in njen mož Indijec in tako tja že vrsto let prihajajo tudi prostovoljci iz Slovenije. Šola je namenjena predvsem dekletom iz neprivilegiranih družin, ki se sicer ne bi mogle šolati. Sprva so jo obiskovala le dekleta, pred dvema letoma pa so začeli vpisovati tudi dečke.

»Zlasti na podeželju še vedno prevladuje miselnost, da je šolanje le za fante. Zato je toliko pomembnejše, da se izobraževanje omogoči tudi dekletom. Izobrazba otrokom omogoči boljše priložnosti za življenje; tako lahko dobijo boljše delo, manj je izkoriščanja, starši se pogosteje odločajo za cepljenja svojih otrok …,« pripoveduje Ana, ki pravi, da v Indiji vlada revščina, predvsem pa se opazi prepad med revnimi in bogatimi, ki jih je peščica. Srednjega sloja skoraj ni.

Zbirala denar

Skupaj s prijateljicami je Ana zato pred odhodom v Indijo zbirala denar za šolo in šolnine učencev po župnijah. Vsem je hvaležna za pomoč. Pravi, da je bilo prelepo začutiti njihovo hvaležnost, saj sama šola vsem zainteresiranim ne more tega omogočiti. Priti do izobrazbe pa je skoraj privilegij.

Mlada Škocjančanka pove, da ne bo pozabila prijaznosti Indijcev. »So zelo topli in odprti ljudje. Doživele smo res prisrčne sprejeme, hitro te vzamejo za svojega.« Najzanimivejše ji je bilo, da učenci, ki seveda ne govorijo našega jezika, v zahvalo, da lahko šolo obiskujejo, vsako sredo zapojejo slovensko himno. Zaradi hvaležnosti.

Otroci niso bistveno drugačni

No, pa tudi slovenska dekleta, ki so se sicer z indijskimi učenci sporazumevala v angleščini, pri mlajših učencih pa so si pomagala tudi s pantomimo, so pokazala dobro voljo in odprtost. Starejša dekleta so se naučila nekaj indijskih besed in izrazov, kot so: dobro jutro, ime mi je, ne se sekirati …, in tako je bila pot do sprejetosti in dobrega dela odprta. Pri prevajanju so sicer pomagale veliko tudi tamkajšnje učiteljice.

Osebni arhiv

Ana pove, da otroci v Indiji niso prav nič drugačni kot naši. »Vsi potrebujejo bližino, objeme, spodbude, radi kaj ušpičijo in se pogovarjajo med poukom. Razlika je le v tem, da se morajo indijski otroci bistveno bolj potruditi, da končajo šolo, da se uprejo družbenim pričakovanjem po hitri poroki in življenju doma – to velja predvsem za dekleta, saj se pričakuje, da so doma in da skrbijo za družino,« pripoveduje sogovornica.

Začimbe drage

Seveda se je bilo treba v Indiji privaditi tudi na drugačno hrano od slovenske. Ana pove, da če ni bila preveč pekoča, je bila prav okusna.

»Na šoli so se kuharice res potrudile in kljub temu da smo vsak dan jedle riž, nam ni prav nič manjkalo. Zelo so varčni, zato ne uporabljajo veliko začimb, ker so drage. To je bilo za nas, Evropejce, ravno prav, Indijcem pa skoraj brez okusa. Posebej všeč mi je bilo sadje, ki je bilo res okusno, ravno takrat je bila sezona manga, ananasa, banan, kar smo si privoščile. Ni pa šlo pa tudi brez črnega čaja,« doda.

Oblekla sari

Pestra in barvita pa ni le indijska hrana, ampak tudi kultura. Ana pravi, da so ji bile nekatere znamenitosti in običaji všeč, drugi manj.

Za praznike se Indijke oblečejo v sarije, to je tradicionalno žensko oblačilo, ki ga sestavlja preprost pas blaga, ki ga ženska ovije okrog telesa na različne načine. Zadnji teden prebivanja na šoli so sari oblekla tudi slovenska dekleta, marsikaj so jim povedali o njihovih praznovanjih.

Osebni arhiv

V New Delhiju so si slovenske študentke seveda ogledale hindujski tempelj. »Zanimivo za videti, ampak mi je bilo kar malce nelagodno in prav vesela sem bila, ko smo stopile nazaj na ulico. Navaditi se je bilo treba tudi na gnečo, natrpane ulice, umazanijo, promet …, vse je dosti drugače kot pri nas,« pripoveduje Ana Kapler.

Manj obremenjavanja

Kljub kratkemu prebivanju v Indiji je spoznala, kako so Indijci zavedni, pripadni in ponosni na svojo državo in kulturo. »Zato jih cenim. Zdi se mi zelo lepo, da ohranjajo običaje, plese in da so jim res pomembni medsebojni odnosi.«

Izkušnja Indije je bila dragocena. »Spoznala sem, kako krasne ljudi imam okrog sebe, koliko sem zmožna in kako lepe stvari se zgodijo, ko imaš odprto srce, ko stopiš iz cone udobja in se daš na voljo ljudem, ki jih sploh ne poznaš. Hitro se lahko povežeš z njimi. Po prihodu domov sem opazila, da veliko stvari nimam več za samoumevne – lepo naravo, čisto vodo, urejeno in spodbudno okolje. Spoznaš, kako lepo življenje živimo, in da se včasih obremenjujemo z res nepomembnimi stvarmi. Ena izmed članic ekipe je večkrat ponavljala: »Punce, sam ne se sekirat.« In to je popotnica, ki jo želim čim bolj živeti tudi zdaj, čeprav je včasih v tem hitrem tempu življenja težko,« odkrito pove Ana Kapler.

Osebni arhiv