Damjana Nemeš

Prav smešno je gledati, kako se v pregovorno od boga pozabljeni regiji nenadoma »gnetejo« državni politiki. Tisti, ki bi škarje in platno radi obdržali v rokah po prihodnji pomladi, in tudi tisti, ki bi jim moč radi prevzeli. V regijo prihajajo z obljubami, pihanjem na dušo in s precejšnjo mero arogance. Potrebujejo nas bolj, kot mi potrebujemo njih. Še več, veliko bolje bi nam bilo, če jih sploh ne bi bilo, bodimo iskreni.

Ne gre za prezir do »ljubljanskih srajc«, ne za nevoščljivost zaradi njihovega življenjskega sloga (ne nujno boljšega), s katerim so svetlobna leta oddaljeni od vsakdana navadnih smrtnikov. Gre za to, da vsi vemo, da gre za arhetip prodajalcev kačjega olja. Tistih, ki ponujajo čudežno zdravilo za vse težave, sami pa verjamejo le v moč nasmeha, kamere in piara. In mi? Še vedno se jim klanjamo, nasmihamo in se pustimo ujeti v njihov teater iluzij, čeprav vemo, da ne delajo dobro, in tudi oni po vsej verjetnosti vedo, da to mi vemo.

Vanesa Jaušovec

Upam, da je vsaj kateri od gospodarstvenikov ali županov na posvetu imel pogum in oblastnikom povedal, kako in kaj. Da jim je povedal, da tukaj resda lepo živimo, imamo čisto naravo, topel značaj, internet, ceste in vodovod, ampak izginjamo. Ljudje, ne samo številke v tabelah. V dobrem desetletju se je Pomurje skrčilo za več kot pet tisoč prebivalcev. To je po številu ene srednje velike občine. Ali, če hočete, nekje treh pomurskih po današnjih merah. In to ni samo statistika, to je tiho zapiranje pošt, trgovin, bank, zdravstvenih postaj ...

Rok Šavel

Res je, demografski trendi so neugodni povsod, a v naši regiji je stanje skoraj katastrofično. In namesto da bi se lotili tega, nam ponujajo božičnico in podobne populistične ukrepe. Program obiska vlade, ki so ga očitno pilili še pet minut pred dvanajsto, je bil več kot zgovoren kazalec odnosa do regije. Edini pomurski minister, tisti za kohezijo in regionalni razvoj, je imel med aktivnostmi kar dva ogleda Trezinega sejma. Finančni minister, verjetno najpomembnejši minister vsakokratne vlade, pa se je denimo mudil pri nogometnemu klubu Mura. Brezvsebinsko. Prodajalci kačjega olja bodo šli naprej, mi pa bomo ostali tu. Z naravno lepoto naše pokrajine, ki nas še drži pokonci, in praznimi hišami, ki vse bolj govorijo namesto nas.