Marija Hren o času, ko je bilo življenje delovno, skromno in veselo
Avtorica je pri snovanju knjige in filma zasledovala idejo, da obudi spomin na nekdanje življenje.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Kulturno-turistično društvo Črenšovci je pripravilo predstavitev knjige avtorice Marije Hren z naslovom Tako smo nekoč ob Muri živeli in se imeli lepo. V njej je 68-letnica iz Srednje Bistrice zbrala opise in fotografije kmečkih opravil, tako kot se jih spominja iz otroških, mladostnih in odraslih let. Besedila so zapisana v bistriškem narečju in v knjižnem jeziku, posebnost knjige pa je tudi, da je na domala vsaki strani slovarček uporabljenih prekmurskih besed.
Ob knjigi je nastal še istoimenski film, montiral ga je Štefan Gyurica, po besedah organizatorjev pa prinaša govorjen bistriški govor.
Avtorica je pri snovanju knjige in filma zasledovala idejo, da obudi spomin na nekdanje življenje. Začela je z jesenskim časom in opisovala, kako so nekoč ročno posejali pšenico in drugo žito. Ko je spomladi pšenica zrasla do kolen, so ženske iz nje ročno odstranile plevel. Moški so jo poleti kosili s kosami, ženske pa so za njimi s srpom pobirale pšenico in jo polagale v snope na povresla. Snope so nato zložili v petke, da so se sušili, čez nekaj dni pa so jih odpeljali na skedenj.
Sledila je mlačev, ločevanje plev od zrnja in druga s tem povezana opravila. Nekatera je čez čas nadomestila mlatilnica, ki so jo po besedah Hrenove selili od hiše do hiše. Dotaknila se je tudi mlinarstva, pa peke kruha v krušni peči. »Včasih smo iz bele moke zamesili vrtanke in jih tako kot kruh spekli v peči. Zelo lepo je bilo videti zlate vrtanke v peči,« se spominja in dodaja, da so vse vedno pojedli in hrane nikoli niso metali stran.
Pripomoček iz kravjega roga
Naslednja poglavja zajemajo opise gojenja krompirja in koruze. Prav tako lahko beremo o pobiranju bučnih semen in ličkanju koruze. Koruzo so, ko so jo z vozom pripeljali domov, zmetali na velik kup. Okoli njega so posedli ličkarji in začeli delo. »Glasbeniki so začeli igrati, ko je bil iz koruze narejen vrtanik, kar pomeni, da je imel vsak ličkar pred seboj le še malo koruze za ličkanje,« je navedla eno od podrobnosti.
Tudi košnja trave in spravljanje sena, okopavanje in puljenje krmne pese, kisanje repe in zelja najdejo prostor na knjižnih straneh. Tako kot druga dela na skednju, med njimi luščenje suhega fižola, čiščenje čebule in česna ter spletanje vencev iz njih.
Posebno pozornost je Marija Hren namenila opisom skrbi za domače živali, pa tudi tradicionalnim kolinam. Kot je zapisala, so prašiča moški potegnili iz hleva ter ga zunaj zaklali. V hiši so se potem pripravljale ajdove, prosene in črne krvavice, ki so jih nadevali s pripomočkom iz kravjega roga, nato pa zavezali z dreto. Vsi, ki so tisti dan pomagali, so se ob koncu kolin okrepčali s pristno domačo repo.
Otroci nekoč vedno pomagali
Opravilo, ki ga še danes dobro poznamo, je spravilo drv. V preteklosti je bilo s tem precej več ročnega dela, kot se spominja avtorica, pa so iz gozda gospodinjstva vedno pripeljala tudi dračje, ki so ga nato družinski člani nasekali in povezali v butare. Ko se je posušilo, so ga uporabili za podžiganje.
Hrenova ni pozabila niti na otroke pri delu in igri. Kot je navedla, so otroci delali vse, kar je bilo treba. Pomagali so pri skrbi za živali, pri delu na poljih, v gozdu. Igrali pa so se takrat, ko je bilo delo opravljeno. »Pri hiši ni bilo veliko igrač. Otroci so si kakšno izdelali sami ali pa so se igrali z blatom, ki so ga radi mesili.« Priljubljena je bila na primer izdelava lokov, frač, gugalnic ...
Tisti, ki bodo prebirali knjigo, bodo spoznali tudi, kakšne so bile šege ob posameznih praznikih ter kakšne so bile vsakdanje navade, ki pričajo o pestrosti nekdanjega življenja ob Muri. Avtorica pravi, da so si ljudje kljub obilici dela znali vzeti čas drug za drugega. Spominja se, kako vesele so bile svatbe, pri pripravi katerih je sodelovalo veliko ljudi, da so lahko trajale več dni. »Doma smo bistriškemu pozvačinu naredili obleko iz širokih pisanih trakov krep papirja in klobuk z rožami. V roke smo mu dali ježa, za pas čutaro z nevestinim mlekom, na noge in roke pa smo mu privezali zvonce, da je lahko hodil od hiše do hiše vabit na svatbo,« je opisala.
Delovno, skromno in veselo
Druženje in veselje sta bila značilna tudi po koncu česanja perja in lupljenja bučnega semena. Za veliko noč so streljali s kovinskim tulcem, v katerega so dali karbid. Nabili so ga tako, da so na karbid pljunili, tulec zaprli, malo počakali in ga spodaj prižgali. »Zelo močno je počilo,« pravi Marija Hren.
»Nekoč smo živeli delovno, skromno in veselo. Čeprav je bilo veliko dela, smo si znali vzeti čas za druženje. Držali smo skupaj, si pomagali, se veliko pogovarjali in peli. Naše življenje je bilo veselo in bogato. O, da bi bilo tako tudi v prihodnje,« si je nekoliko otožno zaželela.
Za pogovore z mladimi
Delo, ki je izšlo letos junija, je uredila Andreja Sever, predsednica omenjenega društva. Prepričana je, da bodo z njo oživeli spomini na nekdanja kmečka opravila ter se ustvarili prijetni občutki in priložnosti za kvaliteten pogovor starejših z otroki, ki danes ob obilici sodobnih tehnologij ne razumejo in ne poznajo življenja, kot so ga preživljali njihovi predniki. Prav tako bodo lahko spoznavali narečne besede, ki se več ne uporabljajo.
Pri nastanku knjige je sodelovala tudi Nina Zver z oddelka za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Napisala je poglavje O Bistrici, bistriškem govoru in narečnem zapisu. Pojasnila je, da je ime Bistrica povezano z vodo in izhaja iz stare slovanske besede za hitro tekočo, bistro reko ali potok. Nadalje je zapisala, da so kraje ob Muri povezovali reka, delo na zemlji, vsakdanje življenje in dolga skupna zgodovina.
Besedila v knjigi so zapisana v govoru, ki ga uporabljajo lokalni prebivalci Srednje Bistrice. Po besedah Zverove se ta od drugih prekmurskih govorov v marsičem razlikuje. »V njem se kažejo posebnosti, zaradi katerih je v določenih glasovnih in oblikovnih značilnostih blizu prleškim in medžimurskim govorom.« Kot posebnost bistriškega govora pa je navedla osebni zaimek 'jas' (jaz).
Tako Severjeva kot Zverova si želita, da bi knjiga našla pot tudi v šole, h kakšnim dejavnostim, in da bi otroci spoznavali ljudsko dediščino in narečno govorico. Jezikoslovka je ob koncu nanizala še nekaj predlogov, kaj lahko otroci ob prebiranju knjige počnejo. »Najpomembneje je, da učenci ob delu začutijo, da je narečje del njihove dediščine. V njem se poleg drugačnega izgovora besed ohranja tudi spomin na življenje ob Muri: na delo na njivi, kruh iz krušne peči, skrb za živino, košnjo, ličkanje koruze, pranje perila, praznike, otroško igro in skupnost. Prav zato ga je vredno brati počasi, na glas in z občutkom za domačo besedo,« je sklenila.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
