Profimedia

Od malih nog spremljam športno dogajanje. Zakaj me je začelo zanimati, ne vem, ampak to je neki moj hobi, ki je ostal vse do danes, in pri meni ni dneva ali konca tedna, ko si ob kopici obveznosti ne bi prižgala športnega programa. Ni pomembno, za kateri šport gre, ker mene pritegne prav vse, seveda pa imam svoje »priljubljene«, ki jih ne izpustim nikoli. Na srečo danes internet obstaja povsod, aplikacije pa nam omogočajo, da televizijske programe spremljamo tudi prek telefona. Večkrat se ujamem, da grem prav preverit, v katerem terminu so »moje« tekme, če moram morda tisti dan kam iti.

»Tako pač ne gre«

Spremljanje športnega dogajanja ne mine tako, da pri miru sedim na kavču, ne govorim in se delam, kot da se predvaja neka običajna, dolgočasna televizijska vsebina. Tako pač ne gre, na dogajanje se je treba odzvati, z nasmehom, zavijanjem z očmi, kakšnim komentarjem. Če pa sem že v družbi neznanih ljudi, vse te reakcije ostanejo v notranjosti, da nisem preveč očitna. Priznam, z leti dojemam razplete drugače kot v mlajših letih. Verjetno bi kdo rekel, da bolj zrelo, odraslo. Ampak človek včasih ne more biti tiho in malo povzdigne glas, če na športnem dogodku ne gre vse tako, kot bi si želeli navijači. In večkrat, ko je bilo tako, so me doma vprašali, kaj imam od tega, da se živciram pred televizijo. Češ ali mi glavni akterji kaj odstopijo. Ne, seveda ne dobim niti centa od njihovih bajnih plač, ampak taka je pač narava navijaštva. V tej sferi ni potreben denar, naj je vse le dobro in uspešno. Pa tudi če ni, bomo že preživeli. Ker prihodnjič je lahko bolje.

Adriana Gašpar

Prav na to vprašanje, ki sem ga sama večkrat dobila, so me v minulem obdobju odnesle misli med prebiranjem komentarjev vztrajnih zagovornikov političnih polov. Tako kot ti na eni strani zagovarjajo svoje liderje, pripadnike strank, na drugi pa blatijo njihove nasprotnike in postanejo jezni, če jih samo vidijo, bolj ne gre. Zagotovo ne. Sredi avgusta je bilo enako. Prekmurci smo praznovali združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom in koliko gneva se je takrat spet zlilo na družbenih omrežjih. Zakaj je na regijsko proslavo prišel ta, drug pa ne? Kaj ima ta sploh početi v Prekmurju? Ta ni moja predsednica! Spet so prišli sem samo zato, da se bodo brezplačno najedli in napili. Kdo jih sploh vabi k nam? Pa še kar nekaj naslednjih vrstic bi lahko napolnila, če bi želela zajeti vse, kar se je takrat usulo.

Boštjan Rous

Ne vem, zakaj sem se sploh čudila, ker to ni bilo nič novega. Ko enkrat na praznovanje praznika pride ena vladajoča struja, imajo veliko povedati eni, ko naslednjič pride druga, so glasni drugi. Tradicionalna slovenska kultura. Najbolje, da eno leto praznujejo tisti, ki jim je bližje desnica, drugo leto tisti, ki so bolj za levico, tretje leto pa potem lahko pridemo na vrsto tisti, ki zgolj in samo počastimo praznik. Pa če je to z navzočnostjo politikov ali brez njih.

Sama sem rojena v Sloveniji, leto po njeni osamosvojitvi, in nisem obremenjena s tem, kdo je takrat koga zagovarjal, kdo je bil dober, kdo slab in kdo česa kriv. Ja, razumem, da če zagovarjaš eno strujo, druge ne moreš, ampak težko dojamem, da še po dobrih tridesetih letih tako zaverovano glodamo iste kosti in se kregamo zaradi določenih oseb, kot če bi bili ti najmanj naši bližnji družinski člani. Pa vprašanje, ali bi sorodnike zagovarjali tako vztrajno ali pa bi jim hitro obrnili hrbet. Pa da me ne bo kdo narobe razumel, pri tem, o čemer pišem, se ne naslanjam na nobeno aktualno tematiko, ker so vse politične odločitve pri zagretežih zgolj in samo še ena iskrica, ki pade na že tako vroč teren in vse še bolj razplamti.

Čeprav vsako leto znova poslušamo, kako naj bi bili bolj enotni, povezani, težko verjamem, da se bo v Sloveniji to še kdaj popolnoma zgodilo. Dobro,  žalostne zgodbe pri številnih izvabijo empatijo, ampak še tam se najdejo taki, ki v vsem in vsakem vidijo zaroto in nekaj slabega. Tako dolgo, kot se bo pogledovalo v preteklost za čisto vsako stvar, bo težko iskati povezanost in optimistično zreti v prihodnost. Ker za to, da postanemo in ostanemo povezani, je treba kdaj pa kdaj kaj pogoltniti in se znati prilagoditi. Pri nas pa gre to zelo težko, še v košarki so tik pred evropskim prvenstvom uspeli najti jabolko spora.

Boštjan Rous