Suša je pustila posledice. Bo zima prinesla dovolj padavin za okrevanje?
Kaj je dolgotrajno pomanjkanje padavin pustilo za seboj? Odgovore smo poiskali pri štirih strokovnjakih s področij meteorologije, geografije, kmetijstva in gozdarstva – Ključno bo gospodarjenje z vodo.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Na prodnatih tleh koruza ni razvila storžev, v logih ob Muri so hrasti začeli rjaveti že sredi poletja, drevesa v murskosoboškem mestnem parku pa so jesenske barve dobila, še preden se je avgust iztekel. Letošnja suša je v Pomurju pustila vidne posledice, a strokovnjaki opozarjajo, da se vse morda še niso pokazale. Tudi če bo zima bogata s padavinami, narava do prihodnje pomladi ne bo nujno okrevala.
Poletje je mimo, toda vprašanje, kaj je dolgotrajno pomanjkanje padavin pustilo za seboj, ostaja. Bodo pomurske njive prihodnjo pomlad znova presuhe? Si bodo gozdovi opomogli in ali lahko zimsko deževje nadomesti primanjkljaj vode, ki se je nabiral več mesecev? Odgovore smo poiskali pri štirih strokovnjakih s področij meteorologije, geografije, kmetijstva in gozdarstva.
Tudi deževna zima morda ne bo dovolj
»Tudi če bi bila zima nadpovprečno namočena, to ne bi nujno v celoti izničilo kumulativnega primanjkljaja v naravi,« opozarja Tatjana Kikec, geografinja in strokovnjakinja s področja hidrogeografije.
Letošnja suša je po njenih pojasnilih močno zmanjšala zaloge vlage v tleh in znižala gladino plitvega vodonosnika. Zimsko deževje in sneg sicer lahko znova navlažita zgornje plasti tal, vendar za obnovo globljih zalog vode to morda ne bo dovolj. Potrebne bi bile dolgotrajnejše in enakomerno razporejene padavine, ne zgolj občasni močni nalivi.
Posledice bi se lahko v prihodnji rastni sezoni posebej pokazale v sadovnjakih in vinogradih. Pomanjkanje vode namreč ne prizadene le letošnjega pridelka, ampak lahko poškoduje tudi koreninski sistem in les sadnega drevja ter vinske trte. To se lahko prihodnje leto odrazi v slabši vitalnosti rastlin, slabšem razvoju cvetnih brstov in manjšem pridelku.
Nekoliko drugačen pogled na začetek prihodnje kmetijske sezone ima Stanko Kapun, specialist za poljedelstvo s soboške Kmetijsko gozdarske zbornice. Če bo pozimi padavin dovolj, večjih težav pri rasti ozimnih žit in setvi spomladanskih poljščin ne pričakuje. Ključno vprašanje pa je, ali se bo letošnje vreme ponovilo tudi prihodnjo rastno sezono.
Težave bi se lahko nadaljevale predvsem na travnikih. Nekatere kmetije zaradi letošnje nadpovprečno tople in suhe jeseni niso mogle dosejati travnikov z manjkajočimi vrstami trav in detelj, zato bi lahko imele tudi prihodnje leto težave s pridelavo krme.
Kaj pa napovedujejo meteorologi?
Gregor Vertačnik z oddelka za podnebne analize in storitve na agenciji za okolje opozarja, da so sezonske napovedi za Slovenijo nezanesljive. Kljub temu za prihodnje mesece (do marca) kažejo povečano verjetnost nadpovprečno obilnih padavin.
Toda več dežja še ne pomeni nujno tudi dovolj snega. Kikčeva opozarja, da je prav snežna odeja, ki se postopoma tali in omogoča pronicanje vode v tla, pomembna za obnavljanje podzemnih vodnih zalog. Po njeni oceni je verjetnost obilnejše snežne odeje v Prekmurju v prihajajoči zimi zelo majhna.
»Trenutno sta Sredozemsko morje in tudi Atlantski ocean nadpovprečno topla za ta letni čas, kar povečuje izhlapevanje in delež vlage v ozračju ter s tem verjetnosti za večjo količino padavin v prihodnjih, zlasti zimskih mesecih. Ker pa se morska vodna masa ohlaja razmeroma počasi, bodo temperature verjetno previsoke, da bi bile padavine v obliki snega. Ustreznejše, nižje temperature za snežne padavine bodo tako odvisne zlasti od prodorov mrzlega polarnega zraka s severa in severovzhoda,« je pojasnila.
Najprej je pomagal maj, nato je udarila vročina
Kako hitro lahko pomanjkanje padavin in visoke temperature izničijo obetavno rastno sezono, se je letos pokazalo na pomurskih njivah. Kapun pojasnjuje, da začetek leta še ni napovedoval tako obsežnih težav. Spomladanski primanjkljaj padavin in prvi vročinski val je namreč ublažil razmeroma dobro namočen maj. Pri ozimnih žitih zato večjih težav s količino in kakovostjo pridelka ni bilo.
Nato so sledili novi vročinski valovi in nadaljnje pomanjkanje padavin. Najprej so bile prizadete poljščine na lažjih, peščeno-prodnatih tleh, ki slabo zadržujejo vodo. Takšnih kmetijskih površin je po Kapunovi oceni na levem in desnem bregu Mure približno 15.000 hektarjev.
Težja tla z večjim deležem gline so nekaj časa še omogočala boljšo oskrbo rastlin z vodo, vendar je tretji vročinski val močno prizadel tudi ta območja. »Predvsem na prodnatih tleh koruza ni razvila storža, voluminozne krme ni bilo,« opisuje Kapun.
Precej prizadete so bile tudi oljne buče, krompir in ponekod soja, posledice pa so se pokazale tudi na travinju in v trajnih nasadih.
Kapun, ki vremenske razmere v Pomurju intenzivneje spremlja od leta 1990, ugotavlja, da se razmere za kmetovanje iz leta v leto poslabšujejo. Poleg suše in vročine izpostavlja vse pogostejši veter, ki dodatno izsušuje zemljo.
Na spremembe v kmetijski krajini opozarja tudi Kikčeva. Koruza in oljne buče, ki v času poletne vročine potrebujejo veliko vode, postajajo vse bolj tvegana izbira. Kmetje se zato že prilagajajo z zgodnejšimi sortami, spreminjanjem kolobarjev in izbiro nekaterih odpornejših kultur, denimo soje. Ob tem opozarja še, da je dejanska škoda v kmetijstvu lahko večja od uradno evidentirane. Številni manjši kmetovalci je namreč sploh ne prijavijo, zlasti kadar gre za travinje.
Jesen je v nekatere gozdove prišla že avgusta
Medtem ko so na njivah posledice suše vidne v pridelku, se v gozdovih kažejo drugače. V logih ob Muri so hrasti zaradi hudega pomanjkanja vode začeli rjaveti že sredi poletja, drevesa v murskosoboškem mestnem parku pa so po opažanjih Kikčeve jesenske barve dobivala že v drugi polovici avgusta.
Toda takšno prezgodnje spreminjanje barve listja ni zgolj neobičajen prizor. Urša Vilhar z Gozdarskega inštituta Slovenije pojasnjuje, da je prezgodnje rjavenje in odpadanje listov obrambni mehanizem dreves ob sušnem stresu. Po njenih ugotovitvah je bila letošnja suša za gozdove še posebej obremenjujoča. »Prizadetih je več gozdov kot v letih izjemno intenzivnih suš 2003 in 2022.«
Najhuje je v nižinah in na prisojnih legah, kjer prevladujejo plitva in revna tla. Razlike so lahko velike celo na majhnih razdaljah. Medtem ko drevesa na globljih in rodovitnejših tleh ostajajo zelena, bližnja drevesa na plitvih ali skalovitih tleh že izgubljajo liste. Med občutljivejšimi drevesnimi vrstami sta smreka zaradi plitvih korenin in bukev zaradi večje nevarnosti odpovedi prevodnih tkiv ob pomanjkanju vode. Hrasti in nekatere druge vrste sušna obdobja na splošno prenašajo bolje, vendar so lahko ob izraziti suši prav tako prizadeti.
Vilharjeva opozarja, da poškodbe dreves niso zgolj estetska težava. Suša zmanjšuje njihov letni prirast in s tem donos za lastnike gozdov, oslabljena drevesa pa so dovzetnejša za bolezni in škodljivce. Ponekod se že sušijo posamezne veje in vrhovi krošenj, pa tudi cela drevesa.
Posebej ranljiva je navadna smreka, ki v Pomurju ni avtohtona. V preteklosti so jo zaradi hitre rasti in gospodarske vrednosti sadili tudi zunaj njenega naravnega rastišča, danes pa v nižinskih in gričevnatih gozdovih močno propada. Pri iglavcih se lahko večje posledice pojavijo z zamikom, med drugim zaradi namnožitve podlubnikov. Strokovnjaki že opažajo tudi več sušenja mladega drevja in sadik, kar bi lahko v prihodnje povečalo stroške obnove gozdov. »Vendar se bodo vse posledice letošnje suše in vročine pokazale šele v prihodnjih letih,« opozarja Vilharjeva.
Po njeni oceni si bo večina dreves sicer opomogla, najbolj ogrožena pa bodo tista, ki so bila oslabljena že pred letošnjo sušo. Če se bodo podobne razmere ponavljale več let zapored, bi se lahko dolgoročno spremenila tudi drevesna sestava gozdov.
Zakaj dež Pomurje tako pogosto obide?
Da je Pomurje zaradi svoje geografske lege med manj namočenimi slovenskimi pokrajinami, ni nič novega. Toda ali meteorološki podatki res potrjujejo, da padavinski sistemi naš konec pogosteje obidejo? »Res je, število padavinskih dni je v Pomurju manjše kot v ostalih delih Slovenije, še posebej če gledamo dneve z zmernimi in obilnimi padavinami,« potrjuje meteorolog Vertačnik.
V obdobju 1991–2020 je bilo v Pomurju na posamezni lokaciji povprečno okoli 28 dni na leto, ko je padlo najmanj deset milimetrov dežja. V osrednji in zahodni Sloveniji je bilo takšnih dni večinoma od 35 do 60 na leto. Razlog je predvsem v legi za alpsko-dinarsko pregrado.
Padavinski sistemi praviloma prihajajo z zahoda, ob prehodu čez gorski svet pa se zračne mase pogosto osušijo. Ko dosežejo Pomurje, zato lahko prinesejo le malo dežja ali pa tega sploh ni. Ta pojav je posebej izrazit v hladnejšem delu leta, medtem ko poleti padavine pogosteje nastajajo lokalno v obliki ploh.
Vertačnik ob tem poudarja, da se razlike v padavinskih trendih med Pomurjem in sosednjimi regijami v zadnjih desetletjih niso povečevale. Toda manj padavin je le del težave. Kikčeva opozarja, da so za izrazito občutljivost Pomurja pomembne tudi visoke poletne temperature, sestava tal in hidrološke razmere.
Ob daljših sušnih obdobjih lahko nastopijo močne nevihte, vendar takšen naliv suše pogosto ne prekine. Močno izsušena tla namreč sprejmejo le manjši del vode, precej je odteče po površju, visoke temperature pa dodatno pospešujejo izhlapevanje.
Razlike se pojavljajo tudi znotraj Pomurja. Na Goričkem se voda zaradi gričevnatega reliefa hitreje steka s pobočij, na Ravenskem pa so posebno občutljiva plitva peščeno-prodnata tla, ki slabo zadržujejo vlago. Nekoliko ugodnejše so lahko razmere na Dolinskem ob Muri, kjer bližina podtalnice in vlažnejše prsti ponekod blažijo sušo. Tudi v Prlekiji je občutljivost odvisna od sestave tal in reliefa.
Ob tem se zmanjšujejo še zaloge vode. Kikčeva opozarja, da so številni manjši pomurski vodotoki poleti slabo vodnati, ob ekstremnih sušah pa lahko celo presahnejo. Pomanjkanje padavin in nizka vodnatost rek vplivata tudi na obnavljanje podtalnice, ki je za regijo izjemno pomembna.
Dež pade, ko ga »ne potrebujemo«. Kako ga zadržati za poletje?
Ob ponavljajočih se sušah se vse bolj odpira vprašanje, kako bo Pomurje dolgoročno zagotavljalo dovolj vode za kmetijsko pridelavo. Kapun opozarja, da bodo potrebne spremembe pri izbiri kultur in sort, obdelavi tal ter gospodarjenju z vodo. Kmetje se sicer že prilagajajo, vendar po njegovi oceni ne povsod dovolj hitro.
Med priporočili kmetijske svetovalne službe KGZS Murska Sobota so med drugim uporaba zgodnejših hibridov koruze, zmanjšanje gostote setve, minimalna obdelava tal ter ohranjanje rastlinskih ostankov kot zastirke.
Toda dolgoročno bodo potrebni tudi večji ukrepi. Kapun opozarja na posebnost Pomurja: po njegovih navedbah regija ob koncu leta še vedno dosega dolgoletno povprečje padavin, vendar so te vse bolj neenakomerno razporejene. Voda tako pogosto pade zunaj rastne sezone, ko je rastline ne potrebujejo toliko, poleti pa je primanjkuje.
Prav zato se mu zdi ključno, kako padavinsko vodo zadržati in jo uporabiti v času suše. Pomurje že ima več vodnih zadrževalnikov, med njimi Gajševsko, Kraško in Bukovniško jezero ter suhi zadrževalnik Berkovci – Bolehnečici. Kapun se ob tem sprašuje, ali je pripravljena ustrezna strategija njihove uporabe, tudi za potrebe namakanja.
Še pomembnejše je vprašanje načrtovanega namakalnega sistema, ki bi omogočil zanesljivejšo pridelavo na približno 15.000 hektarjih prodnatih kmetijskih zemljišč. Pri tem ne gre za povsem novo zamisel. Pomurske občine so že finančno podprle izdelavo študije izvedljivosti, njeni rezultati so bili predstavljeni pristojnim institucijam, projekt pa je bil umeščen v regionalni razvojni program Pomurja za obdobje 2021–2027.
Toda od načrtov do izvedbe ostajajo pomembni koraki. Zagotoviti bo treba denar, pridobiti dovoljenja in določiti zanesljive vodne vire. Kapun zato poudarja, da je treba postopke pospešiti, saj namakanje vidi kot dolgoročno naložbo v prehransko varnost in razvoj regije. Ob tem pa Kikčeva odpira še drugo plat problema. Namakanje bo na najbolj sušno občutljivih območjih postajalo vse pomembnejše, vendar mora imeti prednost oskrba prebivalstva s pitno vodo.
Opozarja na primere, ko občine zaradi suše omejijo porabo vode, občanom prepovejo zalivanje vrtov ali pranje avtomobilov, na njivah pa se namakanje še vedno izvaja, včasih tudi na načine z velikimi izgubami vode. Takšne primere ocenjuje kot nesprejemljive in opozarja, da jih je bilo mogoče opaziti tudi letos. Vprašanje prihodnosti pomurskega kmetijstva tako ni le, koliko novih namakalnih sistemov bo mogoče zgraditi, ampak tudi, od kod bo prihajala voda, kako učinkovito jo bomo uporabljali in kako pri tem zaščititi oskrbo prebivalstva.
Tudi v gozdovih bo pomembno pravočasno ukrepanje. Vilharjeva lastnikom svetuje redno spremljanje zdravstvenega stanja dreves, ob opaženem sušenju pa posvet s pristojnim revirnim gozdarjem, saj lahko pravočasno ukrepanje zmanjša tveganje za širjenje bolezni in škodljivcev.
Letošnja suša je tako znova pokazala, kako hitro se lahko pomanjkanje vode odrazi na njivah in v gozdovih. Nekatere posledice so že očitne, druge se lahko pokažejo šele v prihodnjih letih. Ali bo prihajajoča zima prinesla dovolj padavin za obnovo izčrpanih zalog, za zdaj ni mogoče zanesljivo napovedati. Prav tako še ni jasno, kakšne bodo posledice v prihodnji rastni sezoni. Jasno pa je, da bo ob ponavljajočih se sušnih obdobjih vse pomembnejše, kako bomo gospodarili z vodo, ki jo imamo na voljo.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
