Jure Kljajić

Prihaja praznični čas, ko mesto zasveti v novi luči. Letošnje lučke bodo v mestu zasvetile posebej svečano, pravijo »viri blizu …«, ker mesto zaznamuje poseben jubilej. Če smo že zamudili obletnico rojstva arhitekta Novaka, obletnico obešenja talcev v soboškem gradu, se menda pripravlja veliko slavje, ko bomo obhajali stoto obletnico dne, ko je v Murski Soboti zasvetila prva žarnica. Bilo je 23. decembra 1926. Za primerjavo, Čakovec je dobil elektriko dobrih trideset let prej. Toliko o tem, kako je ritem razvoja deloval v regiji. »Elektrika je vendar dograjena v M. Szoboti, v tem dvomiti nihcse nemre. Csi bi sto dvomüo, je büo tam dokáz: szveti vecsér pri príliki szlávnosztne otvoritvi i komi je tô nê bilô zadoszta szvedôsztva, je lêko vido poszvêt ozdalécsne Falszke elektrárne po szlávnoszti na drügi dén pôdné, gda szo escse tüdi szvêtile elektricsne grüske.«

Jure Kljajić

Električna »grujška«, ki je zasvetila v mestu, je dodobra spremenila način delovanja in življenje prebivalcev. Dve leti pozneje je elektriko imelo že več kot dvesto gospodinjstev. Razvoj mesta se je lahko začel z novim korakom. Danes si le težko predstavljamo, kako je ta revolucija vplivala na življenje prebivalcev, vendar je tisk že tedaj želel opisati, kako bo to vplivalo na vsakdan. »Zene v M.S. sze veszelíjo elektriki, ár majo lêpi poszvêt, brez csiscsenyá cilindrov, brez smrdécsega petrolija i nyega dímnatoga i nezdravoga plemá, nebôde je pa bolêla gláva od pêgle z vôgeljom, ár odszêmao tô môcs tüdi elektrika dá. Szamo z ednin szo pa nikak nê zadovolne, pri elektricsnom poszvêti. Náimre mozévje nevzemejo na pamet (nisterni) csi je ze bêli dén, i tak osztánejo v kavárnaj, míszlijo ka je esce izda elektricsna razszvetláva v funkciji tüdi i ob ôszmi predpôdnévom.« Tako je pisal Vérsztveni, politcisni i kulturni tjédnik MÖRSZKA KRAJINA, Márkisevci, 1927 januar 2.

Jure Kljajić

Zgodovinski razvoj neke skupnosti ali okolja vedno gledamo z današnjimi očmi. Skušamo si predstavljati, kakšno je bilo življenje takrat, ampak zgolj kot opazovalci z distanco, ki nikakor ne bi znali živeti v tedanjem času. Danes se posameznik počuti nelagodno že, ko mu baterija telefona kaže zgolj nekaj odstotkov napolnjenosti, in ga zgrabi panika, kaj vse se lahko zgodi, ko nekdo takoj ne dvigne telefona. Nekaterim ritem porušijo že krajši dnevi, vendar jih prav svetloba iz »grujške« zadrži v gostilni, ker mislijo, da je še dan. Težko si je predstavljati, kako je potekal dan, kako so delovala podjetja, ki so gnala svojo proizvodnjo na drugačen način, kako je delovala pegla na voglje, kako je bil videti dan brez hladilnika, televizije ali katerega drugega pripomočka, ki so danes samoumevni. Razvoj gre vedno v neki smeri, da bi olajšal življenje, pa smo mogoče zaradi tega pri nas tudi prej dobili telefon kot kanalizacijo ali vodovod. Nekateri pomnijo, da so še v osemdesetih s samoprispevkom po vaseh gradili telefonsko omrežje, s skupinskim delom in akcijami postavljali drogove in čakali, da PTT (pošta, telegraf, telefon), kot se je nekoč imenovala skupna družba za pošto in telefon, razširi telefonsko centralo, da se bodo nanjo lahko priključili novi uporabniki. V spomin in opomin mlajšim generacijam lahko omenimo, da so nekatera gospodinjstva čakala na možnost priključitve na telefonsko centralo več kot deset let. V časovni premici bi to pomenilo, da osemletniku obljubite telefon in ga dobi ob polnoletnosti. Za današnje čase nepredstavljivo in marsikateri otrok bi celo življenje krivil državo in starše, da so mu prav zaradi tega, ker ni mogel imeti telefona ali dostopa do svetovnega spleta, povzročili hude duševne stiske, depresije in kar je danes novodobnih bolezni.

Jure Kljajić

Tudi kuhinja je delovala brez elektrike, na drva. Z današnjega zornega kota nepredstavljivo ali pač. V teh dneh je bil ponovno objavljen seznam najboljših restavracij na svetu in na vrhu se je znašla restavracija Asador Etxebarri iz Baskije. Restavracija, za katero bo vsak sodobni svetovni kuhar rekel, da si je ta naslov resnično zaslužila. Restavracija, ki kuha na drva. To ne pomeni, da nimajo elektrike, ampak vse kuhajo na žarih na oglje. Brez rezervacije te ne sprejmejo, ker pač lahko naredijo toliko, kolikor zmorejo, in ne več od tega. Danes, ko je pohlep del modernega človeka, nepredstavljivo. Vsi, ki jim je uspelo obedovati v tej restavraciji, pravijo, da je hrana izjemne kakovosti, pripravljena z izjemnim občutkom in preciznostjo. Lahko bi rekli, da so pri svojem delu usmerjeni na to, kar je za gosta pomembno. Kakovost in izvrstnost. Pa smo spet doma.

Slavko Turšič

V tem predvolilnem času gledamo soočenja, pri katerih lahko zasledimo marsikatero protislovje. Populacija pada, govorimo pa o gradnji novih stanovanj in vrtcev, privabili bi nove investitorje, prebivalce in mlade družine, hkrati pa zavračamo tujce. Imeli bi turizem, a ga hkrati ne bi imeli, proizvajamo smeti, vendar bog ne daj, da bi bila v našem kraju kakšna sežigalnica, čistilna naprava ali odlagališče. Tudi drek iz našega stranišča naj teče nekam drugam, ker ko se »poserjemo« v dobesednem in prenesenem pomenu, to ni več naš problem, ampak problem od soseda, in bog ne daj, da sosedov drek priteče k nam. Je že revolucija. Mi bi domače, samo naše, in kandidati ravno toliko, da ne obljubljajo, da bodo hodili od hiše do hiše in delali otroke ter tako prispevali k povečanju domačega prebivalstva v domačem kraju. Pač ne gre. Pa ne zaradi tega, ker bi slabo mislili, ampak predvsem zato, ker ljudje želijo poslušati pravljice bolj kot gledati konkretna dejanja. Realnost je v nekih okvirih. To je enako, kot bi rekel, da nam je škodovala elektrika, da je bilo bolje takrat, ko je ni bilo. Ker gre zgolj za formo, vsebina pa se pozablja. Zato je Asador Etxebarri dober. Ker se usmerja na vsebino in na tisto, kar je pomembno in dolgoročno deluje v okvirih, ki so znosni in sprejemljivi.

MPA

Prepričan sem, da bomo tudi letos, kot že leta doslej, proslavili prihod elektrike v naš kraj z izjemno okrasitvijo, ki bo pri ljudeh vzbudila enako navdušenje, kot ga je takrat, ko je v mestu zasvetila prva žarnica. Spomin na čas, ko je še ni bilo, čeprav smo pri tem izgubili vonj po petroleju iz svetilk in oglju iz likalnikov. Razvoj pač zahteva tudi svoje žrtve, so pa v prej omenjenem listu že takrat zapisali, da »M. Sobota napredüje, pa csi escse i elektriko dobi, bode rêszen váras«.