arhiv DL

Prirodoslovni muzej Slovenije je izdal monografijo Scopolia: Podlubniki in strženarji Slovenije, ki na 405 straneh prinaša pregled teh gozdnih škodljivcev, poznanih že dolgo, saj so bili prvič omenjeni leta 1763. Gre za doslej najcelovitejši pregled podlubnikov pri nas, oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire ljubljanske biotehniške fakultete pa je ob tem vzpostavil nov portal favne podlubnikov in strženarjev Slovenije s ciljem, da bi to znanje približali stroki, študentom in širši javnosti. Kot so poudarili, je v izdani publikaciji prikazana večina pri nas znanih vrst, s fotografijami morfoloških značilnosti, simptomi napadov, kartami razširjenosti ter primeri poškodb v gozdu in mestnem okolju. 

V monografiji je zapisano, da je v Sloveniji zaznati 117 vrst podlubnikov in eno vrsto strženarja. Prvi seznam teh škodljivih žuželk je bil objavljen že leta 1988 in takrat obsegal 69 vrst. »Na seznamu navajamo 48 dodatnih vrst, med katerimi je 42 domorodnih in šest tujerodnih,« so pojasnili in dodali, da so za vse predlagana tudi nova slovenska imena. Za primerjavo, v svetu je opisanih več kot šest tisoč vrst podlubnikov in okoli 1500 vrst strženarjev.

Niko Časar

Podlubniki v širšem pomenu besede zajemajo prave podlubnike, ki se razmnožujejo in hranijo v floemu (tkivo višjih rastlin, po katerem se prenašajo hranilne snovi), in ambrozijske hrošče, ki vrtajo v les in se hranijo predvsem z ektosimbiontskimi ambrozijskimi glivami v rovih. Nekatere vrste se razvijajo v semenih in plodovih, v strženih vejic in drugih tanjših steblih ali v pecljih odpadnih listov. »Podlubnike in strženarje uvrščamo med saproksile, organizme, ki so v določenih fazah svojega razvojnega cikla vezani na mrtev ali odmirajoč les, odmirajoče ali odmrlo drevje, na lesne glive ali na prisotnost drugih saproksilov,« so pojasnili avtorji. Pristavili so, da pri razkroju lesa sodelujejo kot primarni saproksili, ko naselijo nepoškodovano drevje, ali kot sekundarni, ko razkrajajo trohneči les. 

Veliko terenskega dela

Podlubniki običajno živijo v razpršenih habitatih, ki so primerni za preživetje ene generacije hroščev, nove generacije pa se potem razpršijo, da najdejo nove lokacije za vzrejo zaroda. Na drugi strani pa se, kot so pojasnili, strženarji morfološko precej razlikujejo. Ličinke strženarjev živijo v lesu, v katerem so prisotne različne vrste ektosimbiontskih gliv, ki so njihova hrana. 

Publikacija poleg opisov posameznih vrst podlubnikov in strženarjev prinaša tudi prikaz njihovih najdišč. Več kot polovica zbranih podatkov je rezultat terenskega dela. Raziskovalci so osebke iskali na gostiteljskih rastlinah, v drugem lesnatem materialu ali v tleh ter z lovom v pasti. Od strženarjev je naveden samo tako imenovani hrastov strženar, ki ima 37 vpisov. Najden je bil v skoraj vseh slovenskih pokrajinah, pri nas v Žitkovcih. »Hrastov strženar ima enoletno generacijo. Gradi viličaste rovne sisteme, ki so zgrajeni iz radialnega vhodnega rova, ki se razveja v bočne hodnike, dolge tudi do 30 centimetrov, njihov premer pa znaša 1,8–2,2 milimetra. Samice vnašajo v rove specifične vrste ektosimbiontskih gliv, ki živijo v simbiozi z ličinkami, ki se hranijo z razkrojenim lesom,« so opisali.

M. Denša

Na obeh bregovih Mure

V bogati monografiji opazimo, da z več kot dva tisoč vpisi prevladujeta dve vrsti podlubnikov – osmerozobi lubadar in šesterozobi zvezdar. Skupaj tvorita skoraj 40 odstotkov vseh vpisov. Prvi je razširjen po vsej Sloveniji in letno razvije dve do tri generacije. »Je zelo pogosta vrsta v odraslih zasmrečenih sestojih, v katerih lahko povzroča veliko ekonomsko škodo. Glede na porušeno razmerje razvojnih faz, velike površine zasmrečenih gozdov in podnebne spremembe je njegova svetla prihodnost v Sloveniji zagotovljena,« avtorji monografije na slikovit način povedo, da se lubadarja v naših gozdovih najverjetneje ne bomo mogli znebiti.

Njegovi naravni sovražniki so bakterije, glive, pršice, žuželke in ptice, njegovo obvladovanje pa je v gospodarskih gozdovih uspešno samo ob doslednem izvajanju preventivnih, profilaktičnih in zatiralnih ukrepov. V naši regiji je bil zaznan v Bukovnici, Mačkovcih in Prosenjakovcih, na Apaškem polju in v Gornji Radgoni. 

Maja Jurc

Tudi šesterozobi zvezdar je prisoten v arealu navadne smreke in je pri nas zelo pogost. Na leto rodi dve generaciji, prvič roji aprila, drugič pa julija in avgusta. Naseljuje tankolubne dele dreves, vrhače, veje in debla mlajših dreves. Kje so ga zaznali pri nas? V primerjavi z lubadarjem ima več vpisov, razširjen pa je v Bukovnici, Mačkovcih, Prosenjakovcih, na Tišini, Apaškem polju in Gornji Radgoni. 

Na Tišini, v Bukovnici in Mačkovcih

Preostale vrste imajo manj vpisov, do tisoč jih ima osem vrst, med njimi so mali lesarček, črni ambrozijevec in vrtni različnež. Raziskovalci so našteli tudi petnajst vrst z do dvesto vpisi, mednje sodijo vrste, ki so praviloma prisotne v večjem delu Slovenije. V Prekmurju je bilo skupno zaznanih 22 različnih vrst in 46 vpisov lokacij, med njimi jih je kar nekaj na prleški strani, ki so jo avtorji uvrstili v štajersko območje.

Poglejmo, katere vrste so še zaznane. Ozki koreninar je bil vpisan v Lendavi, črni koreninar in pikčasti koreninar v Mačkovcih, mali čokatež v Bukovnici, pisani jesenar v Veliki Polani in Gornji Radgoni, mali poganjkar na Tišini, veliki pa v Bukovnici, Hraščicah, Žepovcih in na Tišini. Nadalje je bil brinov zobčkar zaznan na Tišini, smrekov zrnar v Bukovnici in Murskih Petrovcih, smrekov kosmatinec v Bukovnici, smrekov podaljškar na Apaškem polju in v Žepovcih. Borov lubadar je bil zaznan pri Bukovniškem jezeru, v Gornji Radgoni in Mačkovcih, mnogozobi borar v Bukovnici, na Apaškem polju in v Gornji Radgoni, dvozobi zvezdar v Gornji Radgoni, dvanajsterozobi lubadar v Gornji Radgoni, hrastov beljavar v Žitkovcih, brezov beljavar pa pri Bukovniškem jezeru. Vrtni različnež je bil zaznan v Žerovincih, prav tako hrastov lesar, hrastov lestvičar pa v Ljutomeru in Veliki Polani. 

Pixabay

Če dve najpogostejši vrsti predstavljata 40 odstotkov vseh vpisov, je ravno toliko vrst, ki imajo deset vpisov ali manj. Mednje spada 48 vrst. Sicer pa so le za šest vrst podlubnikov znana najdišča v vseh desetih slovenskih pokrajinah. »Pri veliko vrstah, ki so prisotne v večjem delu Slovenije, manjkajo najdišča v Beli krajini, na Koroškem in v Prekmurju. To nakazuje na slabšo raziskanost podlubnikov na območjih, ki so najbolj oddaljena od središča Slovenije,« razlagajo avtorji. 

Vdor tujerodnih vrst

Kot so navedli avtorji v sklepu, leži Slovenija na stičišču štirih evropskih geografskih makroregij, kar vpliva na biotsko raznovrstnost, kakor tudi na razgibane orografske, geološke in ekološke raznolikosti. »To ni le rezultat že omenjene geografske raznolikosti Slovenije, ampak tudi sonaravno gojenih gozdov, ki prekrivajo približno 60 odstotkov površine ozemlja. Na podlagi zakona o gozdovih se fitofarmacevtska kemična sredstva, razen redkih izjem, v gozdovih niso uporabljala,« so še razložili.  

Čeprav sistematičnega večletnega monitoringa podlubnikov in strženarjev na celotni površini Slovenije ni, so avtorji v publikaciji na podlagi lastnih podatkov in podatkov Zavoda za gozdove Slovenije napovedali, da bodo zaradi višanja temperatur, vse pogostejših ujm in nasadov smreke v nižinah, ki so zunaj njenega naravnega areala in so zato bolj ranljivi, smrekovi podlubniki povečevali vrstno raznolikost in zastopanost. 

Jure Kljajić

»Prisotnost vrste dvojnozobi lubadar, ki povzroča v Evropi skupaj z osmerozobim lubadarjem in smrekovim zvezdašem veliko ekonomsko škodo v nižinskih sestojih navadne smreke, je bila pri nas potrjena leta 2020,« so med drugim še zapisali. Ravno tako pričakujejo, da se bo nadaljeval trend zmanjševanja številčnosti in gostote populacij podlubnikov na brestih zaradi izginjanja gostiteljskih dreves, kar je posledica holandske brestove bolezni, v prihodnosti pa lahko pričakujemo podobno upadanje na jesenih, kjer gostiteljska drevesa propadajo zaradi jesenovega ožiga. Raziskovalci so napovedali tudi vdor novih tujerodnih vrst zaradi večjega obsega mednarodne trgovine in otoplitve podnebja.

Zavod za gozdove Slovenije